Ta brskalnik ni podprt, zato nekatere funkcije ne bodo delovale.

Slovenščina

Vsebina:






Ponovitev 1. letnika

  • državni / uradni jezik
  • materni / drugi / tuji jezik
  • besedni / nebesedni jezik

Glasovi SJ

manjka naprej



Oblikovna stran besed

Besedne vrste

  • samostalniška beseda (žaba)
  • pridevniška beseda (lep)
  • glagol (storimo)
  • prislov (danes)
  • predlog (v)
  • veznik (če)
  • medmet (au)
  • členek (vsaj)

Besede so glede na pomenske lastnosi in stavčne vloge delijo v skupine, imenovane besedne vrste.

Nekatere besedne vrste so pregibne (samostalniška beseda, pridevniška beseda in glagol), ostale pa nepregibne.

Samostalniško in pridevniško besedo sklanjamo, glagol pa spregamo.

Besedne vrste so:

  • samostalniška beseda:
    • samostalnik (kaseta)
    • samostalniški zaimek (on)
    • posamostavljeni pridevnik (glavni)
  • pridevniška beseda:
    • pridevnik (nov)
    • pridevniški zaimek (njegov)
    • števnik (tri, prvi)
  • glagol (govorim)
  • prislov (doma)
  • predlog (na)
  • veznik (in)
  • členek (šele)
  • medmet (haha)


Skloni

Sklon Vpraševanje
Imenovalnik Kdo ali kaj?
Rodilnik Koga ali česa?
Dajalnik Komu ali čemu?
Tožilnik Koga ali kaj?
Mestnik O kom ali čem?
Orodnik S kom ali čim?


Sklanjatve

Sklanjatve MOŠKA ŽENSKA SREDNJA
1. sklanjatev
(=osnovna, tipična)
oblak-∅, -a
čuk-∅, -a
miza, -e mest-o, -a
jajc-e, -a
2. sklanjatev vojvod-a, -e nit-∅, -i /
3. sklanjatev
(=z ničlo končnico)
ZRS-∅, -∅ Ines-∅, -∅ /

Posebnosti

  • V rodilniku množine se vrine polglasnik (zapis z e) ⇒ tekma > tekem
  • Pred -j se v rodilniku množine vrine -i ⇒ ladja > ladij
  • Če se osnova konča na samoglasnik, v rod. množine podaljšamo z -j ⇒ Tea > Tej, Livija > Livij
  • Samostalniki, ki se končajo na -ev ⇒ Breskev, cerkev, bukev
  • Mali, hči, gospa


Vaja: sklanjatve

Otrok v množini

Sklon Otrok
Imenovalnik otroci
Rodilnik otrok
Dajalnik otrokom
Tožilnik otroke
Mestnik otrocih
Orodnik otroki

Otrok, človek - poglej na besana.amebis Te besede bodo pomembne za na maturo

Tla

Sklon Tla
Imenovalnik tla
Rodilnik tal
Dajalnik tlom
Tožilnik tla
Mestnik tleh
Orodnik tlemi

Drva

Sklon Drva
Imenovalnik drva
Rodilnik drv
Dajalnik drvom
Tožilnik drva
Mestnik drveh
Orodnik drvmi



Samostalniška beseda

  • Samostalniška beseda
    • Samostalnik
    • Samostalniški zaimek
    • Posamostavljeni pridevnik


Samostalnik

Samostalniki označujejo predmetnost v splošnem pomenu. Poimenujejo bitja (mama, pes), stvari (svinčnik, stol) in pojme (ljubezen, skrivnost).

Delijo se na:

  • Lastna imena:
    • osebna lastna imena (Minka, Novak)
    • stvarna lastna imena (Primorske novice, Zdravljica)
    • zemljepisna lastna imena (naselbinska [Nova Gorica], nenaselbinska [Bohinjsko jezero])
  • Občna imena:
    • števna (muzej, trg)
    • neštevna (v ednini [ljubezen. mleko], v množini [škarje, hlače])

Določamo jim:

  • spol (moški [nos], ženski [miza], srednji [stol])
  • število (ednina [mačka], dvojina [mački], množina [mačke])
  • sklon (imenovalnik, rodilnik, dajalnik, tožilnik, mestnik, orodnik)
  • sklanjatev



Pridevniška beseda

  • Pridevniška beseda
    • Pridevnik
    • Pridevniški zaimek
    • Števnik


Pridevnik

Pridevnik neposredno poimenuje lastnost, vrsto, količino prvih predmetnosti.

Vrste pridevnikov

  • lastnostni (označuje lastnost predmetov ⇒ težek, lesen, črn; kakšen?)
  • vrstni (označuje uvrščenost v neko skupino enakih/ podobnih prvin ⇒ prah/ stroj/ zeleni čaj/ slovenski jezik/; kateri?)
  • svojilni (označuje pripadnost skupini ⇒ stričev, mamin, Mojčin, Markov; čigav?)

Oblikovne lastnosti

  • spol (moški [lep], ženski [lepa], srednji [lepo])
  • število (ednina [nov stol], dvojina [nova stola], množina [novi stoli])
  • sklon (imenovalnik, rodilnik, dajalnik, tožilnik, mestnik, orodnik)
  • stopnjevanje:
    • dvostopensjko (lep, prelep)
    • tristopenjsko
      • z obrazili (star, starejši, najstarejši)
      • s prislovi (bel, bolj bel, najbolj bel)


Števnik

Vrste števnikov

  • Glavni (povedo nam število nečesa ⇒ pet otrok, osmim učencem; Koliko?)
    • Števila od 0 do 99 in stotice pišemo skupaj
    • Ostalo narazen
    • Če pišemo s števkami na koncu ni pike (npr. 2543 - dva miljona tristo pet…)
  • Vrstilni (povedo nam zaporedje nečesa ⇒ peti dijak, osma stran; kateri?)
    • Pišemo jih skupaj oz. s piko na koncu (npr 3421. - tritisočpetstoenaindvajseti)



Glagoli

Glagoli poimenujejo dejanje (pišem), dogajanje (sneži), zaznamovanje (slišim) in stanje (visi).

  Ednina Dvojina Množina
Ⅰ oseba Jaz Midva Mi
Ⅱ oseba Ti Vidva Vi
Ⅲ oseba On / ona Onavda / onidve Oni


Ni mi treba Moram
Ni bilo treba Sem moral


Ne morem Lahko
Nisem mogel  

Oblikovne lastnosti

  • oseba
    • Ⅰ oseba (delam)
    • Ⅱ oseba (delaš)
    • Ⅲ oseba (dela)
  • čas
    • preteklik (sem delal)
    • sedanjik (delam)
    • prihodnjik (bom delal)
  • število
    • ednina (delam)
    • dvojina (delava)
    • množina (delamo)
  • glagolski vid
    • dovršni (Zjutraj vstanem ob 7:00)
    • nedovršni (Zjutraj vstanem zgodaj)
  • glagolski način
    • trpnik (Vaza se je razbila. Vaza je razbita)
    • tvornik (Peter je razbil vazo)
  • glagolski naklon
    • povedni (Kdaj greš domov? Peter nikoli ne pospravi sobe.)
    • velelni (Pojdi domov! Zapri okno! Pospravi sobo!)
    • pogojni (Jutri bi šel na izlet)




Peter Klepec (obnova)

Klepec je bil na začetku šibek pastirček, izpostavljen nasilju močnejših vrstnikov, vendar mu je nekoč Bog poklonil veliko moč. Klepec je bil dober, zato se svojim vrstnikom ni maščeval, je pa svojo moč uporabil, da je s slovenske zemlje odgnal Turke.



Reformacija in protestantizem

Reformacija: (lat. reformare preoblikovati, preurediti): je versko gibanje v Evropi v 16. st. Zahtevala je spremembe cerkve (plačevanje odpustkov, razkošje, nemoralnost duhovščine..)

Protestantizem: skupno ime za krščanske veroizpovedi, ki so se v reformaciji odcepile od Katoliške cerkve. Nasprotujcjo cerkvenemu razkošju. Borili so se proti praznoverju vernikov, odpravili so celibat.


Protestantizem na Slovenskem (1550 - 1600)

Obdobje je trajalo od 1550 (izid prve tiskane knige: Abecednika in Katekizma) do 1600 (nastopa protireformacije)

Pomen

Obdobje je za slovensko književnost zelo pomembno, saj je slovensčina postala knjižni jezik. Gre za začetke slovenske književnosti, ki je še neumetniška, poučna, namenjena cerkvenim potrebam S tem se začne tudi zavest o skupnosti Slovencev, v spomin na tako spremembo imamo danes slovenski državni praznik (31. oktober, dan reformacije).

Jezikovni in kulturni pomen:

  • Verski obredi so potekali v slovenščini
  • Dobimo prve slovenske knjige (težnja, da ljudje berejo Biblijo svojem jeziku)
  • Predlog po ustanovitvi ljudskih šol (do tega ni prišlo)
  • Besedila protestantov so utemeljila slovenski pravopis in knjižni jezik. S tem se začne kazati zavest o skupnosti vseh Slovencev
  • Po zaslugi protestantskih piscev smo Slovenci na kulturnem področju dohiteli druge evropske narode.

Najpomembnejša dela:

  • P. Trubar: Abecednik, Katekizem, 1550
  • J. Dalmatin: Biblija, 1584 (prvi slovenski prevod)
  • A. Bohorič: Zimske urice, 1584 (prva slovenska slovnica)

Predstavniki:

  • Primož Trubar
  • Jurij Dalmatin
  • Sebastjan Krelj
  • Adam Bohorič


O zidavi cekrva

Trubar po lastni izkušnji opisuje praznoverje vernikov in bogatenje duhovščine na njihov račun. Pripoveduje po spominu, zato gre za spomine.

Vsebina: Trubar pripoveduje o tem, kako je neka ženska širila govorice, da se ji prikazujeta dva svetnika, ki zahtevata, naj zgradijo cerkev. Če tega ne bodo naredili, bosta namreč toča in kuga uničila pridelek, živino in ljudi. Ljudje so ji nasedli, Trubar pa jih želi prepričati, da je to laž, a ga izženejo, njegov pomočnik pa dokaže, da ženska laže. Tudi v nadaljevanju besedila Trubar našteva primere izkoriščanja preprostih vernikov, ob tem pa ugotavlja, da duhovniki to spodbujajo, ker imajo od tega korist.

Jezik in slog: V jeziku se kažejo dolenjske oblike (nuč, taku), nemške popačenke (famošter, lebali), besedni red je po nemškem zgledu, ponavlja se veznik “inu”. Besede uporabi v prvotnem pomenu, stavki so preprosti.

Sporočilo: Protestanti so nasprotovali pretirani gradnji cerkva in njihovi razkošni opremljenosti, ker so menili, da to nimerilo vernosti. Zanje je najpomembnejše, da ljudje sami berejo Sveto pismo. Razna prikazovanja so imeli za praznoverje, opozarjali pa so tudi, da si duhovščina pridobiva lastne koristi.



Razsvetljenstvo

Razsvetljevati - odganjati temo

Prizadevali so si za posameznikov in skupni napredek na temelju človekovega razuma in naravnih pravic (pravica do dostojanstva, sreče. narodne pripadnosti …) Razsvetljenci so kritizirali praznoverje zaostalost, verski fanatizem, neumnost predsodke, zastarele državne in družbene oblike, npr. fevdalizem Poudarjajo: azum, cloycka njegovo izobrazho, potrebe, koristi, sreco Književnost je sledila razsvetljenskim idejam (poudarjanje razuma izogibanje pretirani čustvenosti in čutnemu dojemanju sveta) potrebe, koristi, srečo.


Razsvetljenstvo na Slovenskem (1768 - 1819)

Pomen

Za slovensko književnost je zelo pomembno obdobje, saj predstavlja razvoj slovenske posvetne književnosti (tj. umetniške književnosti). Slovenski jezik se je začel uveljavljati na vseh področjih javnega življenja.

Dobimo:

  • Prvi pesniški zbornik Pisanice
  • Prvega slovenskega pesnika (Valentin Vodnik: Pesmi za pokušino)
  • Prvega slovenskega dramatika (Anton Tomaž Linhart: Zupanova Micka, Matiček se ženi)
  • Veliko učbenikov, praktičnih priročnikov (Valentin Vodnik: Kuharske bukve)
  • Slovnico Kranjska gramatika (Marko Pohlin)
  • Prvi slovenski časopis Lublanske novice

Predstavniki:

  • Žiga Zois
  • Anton Tomaž Linhart
  • Valentin Vodnik
  • Marko Pohlin


Ta veseli dan (ali) Matiček se ženi

Linhartova razsvetljenska miselnost se kaže v oblikovanju oseb in dogajanju komedije:

V različnih zapletih zmagujejo ljudje iz nižjega sloja, saj so bolj moralni in iznajdljivejši od svojih gospodarjev

Proti nadutosti in samovolji plemiške gospode (baron Naletel) se bojujejo z zdravo rasumnostjo, zavedujoč se svojih naravnih pravic (Matiček, Neža); prva med njimi je pravica do osebne sreče v ljubezni, nič manj pomembna ni pravica do izražanja v maternem jeziku.

V komediji je osmešena fevdalna gospoda s svojimi privilegiji; pooseblja jo baron, prepričan, da mu je zaradi njegovega podedovanega položaja vse dovoljeno.

Pripadniki oziroma uslužbenci višjega sloja se norčujejo iz razsvetljenskih reform, na primer iz kmetovih večjih svoboščin in šolske reforme, zato Linhart v svoji komediji nameni posmeh tudi njim.

Opazne so različne vrste komedičnosti: telesna se na primer kaže v Budalovem jecljanju, besedna v imenih in vzdevkih oseb, situacijska v spletkah in zamenjavah, karakterna ali značajska pa v pretirano izraženih človeških lastnostih, zlasti baronovih.

Komedija je napisana v ljudskem jeziku gorenjskega kmečko-graščinskega okolja - ta vsebuje številne narečne izraze in popačenke iz nemščine, živahne in slikovite dialoge ter pogovore (na primer “Kdor ne vaga, je brez blaga”), v katerih se kaže življenska modrost oseb. V prizoru, ko poteka sodna obravnava, se nekatere osebe izražajo v nemščini, saj je bila ta takrat na Slovenskem uradni jezik, ali celi v latinščini, takrat veljavnem strokovnem (pravniškem) jeziku. Povedi so kratke, nezapletene, kar je v skladu z družbenim položajem nekaterih oseb in s hitrostjo dogajanja - pri reševanju zapletov se namreč vsem zelo mudi.

Obnova

Matiček pripravlja poroko z Nežko, ki jo zelo rad vidi tudi baron, vendar pride do zapleta saj Smrekarica, ki je Matičku posodila dvesto kron, zahteva pravico. Baron, ki hoče preprčiti poroko, dozdevno zmaga ko mu Nežka obljubi seanek v parku, hkrati pa mu vzbudi ljububosumje, saj mu namigne, da gospa rada vidi študenta Tončka. Baron res sumniči gospo in jo zalezuje: Ko že misli, da je ženo zasačil, se mu vse podre. Baron ne pozabi osramotitve pred ženo, a še vedno želi preprečiti poroko. Zdaj mu pride na pomo Smrekaričina tožba zoper Matička, vendar se izkaže, da je Smrekarica Matičkova mati, Žužek pa njegov oče. Ko se baron že vda, prejme povabilo na večerni sestanek. Baron je prepričan, da zapeljuje Nežko. Ker pa sta Nežka in gospa zamenjali vlogi, ta dvori gospe. Tej prevari Je nasedd tudi Matiček. Nezvestobo svoje neveste hoče maščevati s tem, da zapeljuje gospo. Na koncu pa pride resica na dan. Komedija se razplete tako, da se Matiček in Nežka poročita, baron se je pobotal z ženo, Žužek pa je s sinom našel tudi ženo.



Romantika

Je umetnostna smer prve polovice 19. stoletja, ki je povdarjala subjektivnost, čustva, domišlijo. Romantika je nastala tudi iz odpora do razsvetljenskih idej, zlasti tistih, ki so pretirano povdarjale koristnost, uporabnost in vzgojnost.

Značilnosti

  • usmerjena je v človekovo notranjost, čustva (predvsem ljubezen)
  • prisotna je zelo močna domišlija
  • prisotno je olepševanje in idealiziranje
  • gre za razočaranje nad stvarnostjo bega iz stvarnega sveta v idealizirano preteklost ali prihodnost
  • razmahne se zanimanje za narodno preteklost in ljudsko pesništvo
  • jezik je prevzdignjen, slog je čustveno obarvan
  • zaradi izpovedi čustev se razvije predvsem pesništvo


Slovenska romantična književnost (1830 - 1848)

Začne se leta 1820 (V Prešernovih delih prevladujejo romantične prvine, izide prvi zvezek Kranjske čbelice), vrh doseže okrog leta 1835, zamre pa leta 1848 (izide zadnji zvezek Kranjske čbelice, Prešeren neha ustvarjati, začne se uveljavljati realizem).

Predstavniki

  • Jernej Kopitar: Bil je cenzor na Dunaju, nato tudi knjižničar. Leta 1809 je v nemščini izšla njegova Slovnica slovenskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem.
  • Matija Čop: Bil je jezikoslovec ter literarni zgodovinar in teoretik. Vplival je na Prešernovo ustvarjanje, zagovarjal je, da se mora slovenska književnost zgledovati po evropski.
  • France Prešeren

Pomen

S Čopom se je začelo znanstveno proučevanje književnosti, s Prešernom pa je slovenska lirska poezija s temami in oblikami dosegla raven, ki je bila enakovredna evropski. Prešeren je bil zgled kasnejšim ustvarjalcem. Zaradi močnega vpliva romantike se na Slovenskem ne razvije pravi realizem, ampak govorimo o t.i. obdobju med romantiko in realizmom.

France Prešeren

France Prešeren (1800 1849) se je rodil 3. decembra v Vrbi na Gorenjskem. Rodil se je v kmečki družini, očetu Šimenu in materi Mariji Po diplomi na dunajski pravni fakulteti se je vrnil v Ljubljano, kjer je delal kot odvetnik. Večina njegovih pesmi je nastala prav tam, pri pisanju pa ga je usmerjal tudi prijatelj Matijia Čop. Začel je zelo zgodaj. Njegovo življenje pa sta zaznamovali dve ženski: bogata trgovčeva hči Primičeva Julija, ki jo je spoznal v trnovski cerkvi, in ljubljanska perica Ana Jelovšek, s katero je imel udi tri nezakonske otroke. V zadnji letih je vedno bolj zapadel malodušju, pijači in bolezni, ki je slednjič povzročila njegovo prezgodnjo smrt. Umrl je v Kranju 8. februarja leta 1849. Za Slovence je bil pomemben, saj je slovensko literaturo postavil na raven evropski.

Dela: s poezijo se je uveljavil kot pomemben predstavnik, klasik slovenske književnosti. Pisal je ljubezenske pesmi (Dekletom, Sonetni venec), miselne pesmi (Slovo od mladosti, Pevcu, Zdravljica), balade (Povodni mož), epigrame, romance (Turjaška Rozamunda), povest v verzih (Krst pri Savici).

Pesmi so napisane v različnih pesniških oblikah (stanca sonet, glosa…).

Prešernovo ustvarjanje:

  • Mladostno (1824-1828) pisal je igrive, lahkotne ljubezenske pesmi, pogled na življenje je optimističen; vpliv razsvetljenstva in predromantike (Dekletom, Povodni mož, Hčere svet ..).
  • Zrelo (1828-1840): v pesmih je izrazit romantik, teme so visoka romantična ljubezen, življenjski pesimizem, razkol med ideali in stvarnostjo, obup… Uporablja zapletene oblike, med njimi so sonet, gazela glosa… V tem obdobju nastane največ pesmi (Sonetni venec, Slovo od mladosti, Pevcu, Krst pri Savici…)
  • Pozno (po 1840) opustil je visoke romantične teme (visoko ljubezen), pisal je o vsakdanjih, stvarnih temah. Nastajale so priložnostne pesmi, opustil je zapletene oblike (Zdravljica, Neiztrohnjeno srce, V spomin Andreja Smoleta… ).


Krst pri savici - (France Prešeren)

Doba pokristjanjevanja na slovenskem - boj med Pegani in kristjani. Valjhun je pokristjanjevalec, ki pobije vse drugače misleče ljudi. Veliko ljudi je pobitih peganov, veliko krvi je prelite. Ostane le še Črtomir, ki se s svojimi četami zateče v Bohinj. Valjhun jih kmalu odkrije ter jih skupaj s svojimi četami obkolje in oblega 6 mesecev. Kmalu Črtomir in njegova vojska porabijo vso svojo zalogo hrane in začnejo stradati. Črtomir tako neke noči prepričuje svojo četo naj gredo z njim, ker raje umre, kot pa postane suženj. Črtomirjeva vojska se soglasno odloči, da napadejo, ko bo sovražnik spal. A žal je bil istih misli tudi Valjhun. Tako je prišlo do velikega pokola, kjer Črtomirovi vojaki umrejo. Valjhun išče Črtomira med padlimi vojaki, a zaman.

Je povest v verzih.

Obnova (Krst)

Črtomir se po nočnem spopadu spominja prvega srečanja z Bogomilo in ločitve, ko je šel v boj. Bojeval se je, čeprav ni verjel v zmago. Premagan je bil pri Bohinjskem jezeru. Naslonjen na krvavi meč ob obali misli na samomor, ko se ponovno spomni Bogomile. Želi jo še enkrat videti. K njemu privesla ribič. Črtomiru pove, da ga Valjhun še vedno išče in ga zapelje na varno. Nato pripelje Bogomilo in duhovnika. Bogomila Čromirju pove, da se je pokristjanila. Z njim se ne more poročiti, ker ji vera to prepoveduje. Črtomirja prepriča naj se pusti krstiti pri Savici. Črtomir odide in v Akvileji postane duhovnik. Bogomila je odšla domov k očetu in nikdar več se nista videla.

Zgradba

Posvetilni sonet umrlemu prijatelju (Matiji Čopu) + Uvod + Krst

  • Uvod: hitro menjavanje kratkih, trivrstičnih kitic. Pripovedovanje je jedrnato. Prisotne so čustvene, subjektivne besedne zveze.
  • Krst: Osemvrstične kitice. Dogajanje ni tako dinamično oz. dramatično kot v Uvodu.

Črtomir

  • Uvod: Črtomir je junak. Pogumno se odloči za bitko, za svobodo je pripravljen žrtvovati življenje. K temu spodbuja tudi prijatelje, a izbiro prepušča njim. Je demokratični vodja, ki ve, kaj hoče, ima jasne cilje.
  • Krst: Črtomir je romantično razdvojena oseba. Želi storiti samomor, a ga reši misel na Bogomilo. Ko izve, da se je Bogomila zanj odrekla zakonskemu stanu in zemeljski sreči, je razočaran in obupan. Bogomili na ljubo se krsti, kasneje ga v Ogleju posvetijo v duhovnika.



Realizem

Beseda izhaja iz lat. realis (stvaren). Je umetnost objektivne stvarnosti, ki prikazuje vsakdanje dogajanje in ljudi. Je popolno nasprotje romantike.

Značilnosti

  • Zanimanje za zunanji, stvarni (objektivni) svet.
  • Poudarjeno je razumsko dojemanje življenja in sveta.
  • Opazovanje pojavov v družbenem okolju.
  • Objektivno prikazovanje vsakdanjega, tipičnega.
  • Družbeno in psihološko utemeljeno ravnanje oseb.
  • Najbolj se razvije epika. Značilni vrsti sta roman in novela.


ROMANTIKA REALIZEM
čustva razum
subjektivno objektivno
individualno socialno
idealizirano vsakdanje, stvarno
izjemno tipično
umik v preteklost umik v sedanjost
poezija proza


Realizem na Slovenskem (1848 - 1899)

Značilnosti

  • Izginjajo romantične značilnosti, književnost se približa realizmu
  • To obdobje imenujemo obdobje med romantiko in realizmom.
  • Pisatelji pišejo o družbeni problematiki na kmetih, v trgih in mestih
  • Besedila prikazujejo stvarno življenje (kmečko zadolževanje, pravda, propadanje kmetij, trško in malomestno življenje…).
  • V njem se razvije pripovedna proza (krajše vrste in roman).
    • Josip Jurčič: Deseti brat (1966)
  • Izhajajo literarni Časopisi (npr. Ljubljanski zvon), kjer objavjajo skoraj vsi naši pomembni ustvarjalci

Predstavniki:

  • Pesniki: S. Jenko, S. Gregorčič, J. Stritar, A. Aškerc
  • Pisatelji: F. Levstik, J. Jurčič, I. Tavčar, J. Kersnik


V zemljiški knjigi

O avtorju: Janko Kersnik je slovenski pisatelj. Njegova najbolj znana dela so: fačkova očeta, Ciklamen in Jara gospoda. Dokončal je tudi Jurčičev roman Rokovnjači.

Vsebina

Zvečer sta se v vaški krčmi advokat Pavlin in zdravnik Sever pogovarjala o Znojilčevem posestvu. Zgodba je govorila o nekem očetu, ki je imel dva sinova. Preden je oče umrl, je napisal oporoko, po kateri je posestvo dobil starejši sin Tomaž, doto pa sta dobila mlajši sin Matevž in rejenka Lajda. Tomaž se je oženil, mlajša dva sta šla služit, njuna dota se je vknjižila na posestvo in to je bila prva vknijižba v zemljiški knjigi. Tomaž je gospodaril, kakor je nanesla letina, denarja pa je bilo vedno manj. Matevž je čez nekaj let ostal brez dela in je prišel za hlapca na Tomaževo posestvo. Matevž se je začel videvati z Lajdo, ki je zanosila in rodila Lukca. Matevž je na otroka prepisal svojo doto in odšel v tujino. To je bila druga vknjižba v zemljiško knjigo. Ko je Lajda umrla, je Lukca vzel na posestvo Tomaž. Tomaževi kmetiji je šlo čedalje slabše. Ko je umrl še Lukec, je njegova dota pripadla državni blagajni erarju in erar je tožil Tomaža za ta dolg. To je bila tretja knjižba v zemljiški knjigi. Ker Tomaž denarja ni imel, je moral posestvo prodati. Kupec Znojilčevega posestva je bil advokat Pavlin.

  • Slika iz kmečkega življenja govori o resničnih življenjskih dogodkih: takratni družbeni problemi se kažejo v delivi Znojilčevega premoženja, zadolževanju in proletarizaciji kmetov (Matevž, Lajda). Kaže se tudi odnos dveh družbenih slojev: trških gospode in kmetov (odvetnik po smešni ceni kupi propadlo gospodarstvo).
  • Poudarjeno je razumsko dojemanje življenja. Dr. Pavlin o Znoilčevih pripoveduje na podlagi zemljiške knjige, uradnega dokumenta. Tragični dogodki so prikazani kot gola dejstva. Odvetnik hladno govori tudi o slovesu nesrečnih ljubimcem, življenju in smrti.
  • Ravnanje oseb je odvisno od družbenega položaja oz. gmotnih razmer, v katerih živijo (čeprav Matevž Lajdo ljubi, ko zanosi, ni srečen, ampak jezen, ker ve, da je za otroka treba skrbeti). Pusta resničnost je močnejša od ljubezni. Pripovedovalec ne samo dogodkov in oseb ne olepšuje, temveč v ospredju njegove zgodbe ni človek, ampak zemljiška knjiga.
  • Pripoved je napisana v realističnem, poročevalskem slogu.
  • Pripovedovalec prilagaja jezik osebam oz. njihovemu družbenemu položaju (odvetnik govori o golih dejstvih, uporablja strokovne pravniške izraze, kmetje govorijo v preprostem, ljudskem jeziku)



Moderna

  • Je ime za književne pojave, ki so po lrtu 1850 začeli uveljavljati težnje romantike.
  • Nasprotujejo načelom realizma/naturalizma.
  • Z razumom ni mogoče dojeti bistva življenjskih pojavov. Resničnost je iz številnih plasti, ki razumu niso dosegljive.
  • Naloga besedne umetnosti je predstavljanje nezavednega stanja resničnosti - s pomočjo lepote, ki jo človek dojema s čustvi.
  • Ni enotna smer, sestavljajo jo: nova romantika, dekadenca, simbolizem, impresionizem.

Nova romantika

  • Obnavlja-romantiko z začetka 19, stol
  • Poudarja lepoto pesnikove duše, njegovih čustev
  • Njen značilni motiv je hrepenenje
  • Uporablja bogat pesniški jezik

Dekandenca

  • Poudarja izjemne, bolestne, celo perverzne poteze v doživljanju sveta
  • Bralca presenetijo, predstavljajo nasprotje povprečni meščanski stvarnosti
  • Izraža odpor do ustaljenih, tradicionalnıh vrednot, izrazito poudarja čutnost

Simbolizem

  • S pomočjo simbolov hoče priklicati vtis globlje resničnosti, ki je ni mogoče utemeljiti.

Impresionizem

  • Čim bolj neposredno želi posredovati čutne vtise, predstave, razpolożenja
  • Pomembno je trenutno doživetje, osebni vtis, običajno v povezavi z naravo
  • Značilni so razbiti stavki, zvočno slikanje.


Moderna na Slovenskem (1899 - 1928)

Začne se leta 1899 (Cankarjeva in župančičeva pesniška zbirka Erotika, Čaša opojnosti) in konča leta 1918 (konec 1. svetovne vojne, Cankarjeva smrt).

Značilnosti

  • Izraz za obdobje, ko se na Slovenskein uveljavijo nova romantika, dekadenca, simbolizem, slogovno impresionizem.
  • Vsebina del so osebna čustva, težko življenje, hrepenenje po lepšem življenju, ljubezen do domovine.

Pomen

E nakomerno se razvijejo vse tri nadzvrsti, lirika je 1. po Prešernu na evropski ravni, epika se razvija s Cankarjevimi besedili (romani, povesti, novele, črtice), Cankar razmahne dramatiko.

Predstavniki

  • Ivan Cankar (lirika, epika, dramatika)
  • Dragotin Kette (lirika)
  • Josip Murn Aleksandrov (lirika)
  • Oton Župančič (lirika, dramatika)

Ivan Cankar

Ivan Cankar je, bil slovenski pisatelj, dramatik in pesnik. Rodil se je 10. maja 1876 na Vrhniki. Udejstvoval se je tudi politično, tako je imel leta 1913 v Ljubljani zelo znano predavanje z naslovom Slovenci in Jugoslovani. Umrl je 11. decembra 1918.

Cankarjevo ustvarjanje delimo na tri obdobja:

  • Mladostno (poezija, proza)
  • Zrelo (daljša proza, dramatika)
  • Pozno (črtice)

Ustvarjal je vse nadzvrsti književnosti

  • Lirika: Erotika
  • Epika
    • Daljša proza: Tujec, Na klancu, Hiša Marije Pomočnice, Martin Kačur, Križ na gori, Hlapec Jenej in njegova pravica, Kurent
    • Krajša proza (zbirke črtic) Vinjete, Moje življenje, Podobe iz sanj
  • Dramatika: Romantične duše, Za narodov blagor, Kralj na Betajnovi, Hlapci, Pohujšanje v dolini šentflorjanski, Jakob Ruda


Kostanj posebne sorte - (Ivan Cankar)

  • Je črtica: zelo kratka pripoved o enem samem dogodku ali drobnem doživetju. Besedilo je zelo subjektivno.
  • Simbolična je celotna črtica: sanjska podoba, za katero se skriva resničnost.

Obnova

Ta kostanj je bil poseben; rasel je zunaj mesta vendar so ga ljudje vseeno hodili občudovati,saj je bil čudo narave: brstel je, ko so drugi še otopevali od mraza;pred ostalimi jeozelenel,pred njimi je tudi zacvetel. Jeseni, ko se je bližal mraz ga to ni motilo, še vedno jenjegovo zeleno listje veselo šušljalo v vetru, medtem ko so drugi omagovali nad mrazom. Zarazliko od drugih je bil dosti boljši, pozimi zaspal je veselo,saj je vedel da naslednjo pomladse bo znova prebudil še boljši, bolj vesel. Kdor je sedel pod »čaroben« kostanj je bil mlad,pozabil je na skrbi in tegobe, preprosto je užival. Vsak njegov list je bil znamenjeljubezni,moči ter dobrote.

Babici enooki Marjeti se je neke noči sanjalo o tem hrastu, kako zlat hrošč leze po»čudežnem« od korenin do vejice. Potem je bilo hroščev vedno več toliko, da je bilo listovskoraj premalo. Eden izmed hroščev je padel Marjeti v naročje, ter ji od strahu zlezel donosu. Ko je Marjeta kihnila hrošča več ni bilo.

Sanje so Marjeto razburile zato je šla z motiko in rovnico do kostanja iskati odgovore nasvoje sanje. Skopala je pol metra globoko jamo kjer je odkrila staro pokopališče, ter kričala,da so prišli vsi, še tisti za katere so že zdavnaj mislili da so umrli. Odkrili so, od kod ljubezen,moč ter mladost kostanja.

Simboli

  • Kostanj: znamenje oz. simbol življenske moči
  • Marjetin popačen obraz: simbol strašne resnice, kakršno prinese vojna
  • Zlati hrošči: simbol bogastva
  • Pokopališče: simbol morije prve svetovne vojne
  • Grozljiva podoba, ki se skriva pod kostanjem: neskončno pokopališče je simbol morije, ki jo je prinesla prva svetovna vojna

Sporočili

  • Zdaj se je izvedlo, od kod ta moč, ta ljubezen in ta mladost, pove nam, da iz smrti raste življene oziroma, da je smrt pogoj za življenje.
  • Oj prijatelj, ljubi moj, to nam bodo še cveteli kostanji, to je napoved za množične smrti, ki jo prinaša vojna. Po vsem umiranju bo zmagalo življenje.



Ekspresionizem na slovenskem (1918 - 1930)

Ekspresionizem je umetniška smer, ki se pojavi kot nasprotje impresionizmu. Pojavi se po 1.sv. vojni. Umetniki so pisali o stiski človeka v nečloveškem svetu, iskali so rešitev iz mrtve civilizacije. Upirali so se kapitalistični družbi, izražali so misel, da le revolucija vodi v boljšo prihodnost.

Izraz izhaja iz lat. expressio (iztis, izraz). Iz sebe iztiska duševnost, svojo notranjo podobo spomočjo jezika, ki izraža notranje napeta čustva (tudi s pomočjo krikov ali klicev). Izraža svetkot ga dojema razbolela duša.

Glavne značilnosti:

  • Gre za iztis notranjega umetnikovega doživetja.
  • Zanikanje zakonov surovega sveta.
  • Teme: osamljenost, smrt, usoda, svoboda, konec civilizacije, začetek/rojstvo novega človeka.
  • Značilne besede: duh, duša, katastrofa, konec, vstaja, revolucija
  • Zvrsti ali vrste: najbolj se uveljavi lirska poezija (lirika), manj dramatika, najmanj papripovedna proza (epika)
  • Predstavniki:
    • Lirika: S. Kosovel, T. Seliškar, M. Jarc
    • Epika: S. Grum
    • Dramatika: I. Pregelj


Srečko Kosovel

Rodil se je leta 1904 v Sežani v učiteljski družini, ki se je kmalu preselila v Tomaj. Po gimnaziji je na filozofski fakulteti v Ljubljani študiral slavistiko, romanistiko in pedagogiko. Živel je v skromnih razmerah. Zbolel je in leta 1926 umrl v Tomaju.

Njegova dela

V njegovem pesniškem razvoju ločimo 3 obdobja:

  • Impresionizem: nadaljuje izročilo moderne. Motivi so Kras, vtisi iz zunanjega sveta, prizori iz narave, smrt… (Bori, Balada, Slutnja, Vas za bori).
  • Ekspresionizem: tu nastanejo njegove najljubše pesmi. Prisotni so značilni motivi ekspresionizma (Moja pesem, Ekstaza smrti, Tragedija na oceanu).
  • Konstruktivizem: pesmi so tudi likovno oblikovane. V njih združuje na prvi pogled nesmiselne elemente - citate, naslove, matematične formule…, ki tvorijo smiselno celoto. Z moliviko? segajo v družbeno dogajanje, kritizirajo lažno moralo, opisujejo praznote sveta, kaos. Te pesmi je naslovil Kons? in jim dodal številko. Izšle so leta 1967 z naslovom Integrali.

V času njegovega življenja ni izšla nobena pesniška zbirka, čeprav je eno (Zlati čoln) pripravljal. Izšle so po njegovi smrti 1927, 1931 in 1967 (Integrali).


Ekstaza Smrti - (Srečko Kosovel)

  • Besedilo izraža posebno vizijo: konec zahodnoevropskega kapitalističnega reda.
  • Pesem je ekspresionistični krik po rešitvi.
  • Jezik in slog sta ekspresionistična:
    • Vzkliki
    • Izpostavljen pomen besed, besednih zvez (žgoče morje)
    • Pretiravanje (tisočkrat mrtvi evropski človek)
    • Stopnjevanje (dkoler ne padeva jaz in ti / vsi…)
    • Ponavljanje (vse je ekstaza, ekstaza smrti)
    • Premori in zamiki?


  • Zlati stolpi, bele kupole: blišči in bogastvo kapitalistične družbe
  • Tisočkrat mrtvi evropski človek: nemoralni človek
  • Pomen barv: zlata, črna, rdeča
  • Stisko povzroča krivičnost in kaotičnost sveta, rešitev je smrt. Priti mora do revolucije. Temelj nove civilizacije bo očiščen, dobri človek.


Bosa pojdiva, dekle, obsorej - (Srečko Kosovel)

Nastanek: Pesem je iz cikla Ljubezenske (8 pesmi). Posvetil ga je Silvi Povikvarjevi (njegovo dekle), ki so jo fašisti zaprli leta 1942.

Tematika: Upesnjeni sta dve temi: ljubezen in NOB - trpljenje nesvobodnega naroda. Ljubezen je nosilka misli o srečnem svobodnem življenju, po katerem hrepenijo nesvobodni, zatirani ljudje.

Jezik in slog: Tematiki NOB in ljubezen sta upesnjeni z barvnim kontrastom / nasprotjem: beli češnjevi cvetovi (ljubezen), temni grobovi talcev (trpljenje naroda). Nasprotje povdarja tudi ponavljanje (beli so beli so) in stopnjevanje (temni pretemni).

Sporočilo: Ljubezen izpovedana v času narodne ogroženosti. Ljubezen je vrednota, ki da življenju pomen. Takšen je tudi boj za pravičnejšo družbo.



Socialni Realizem (1930 - 1956)

Med leti 1941 in 1945 - književnost 2. sv. vojne.

Značllnosti:

  • Pravimo mu tudi “novi realizem”
  • Upodabljal je življenje kmetov, delavcev, hlapcev … (t. i. mladih ljudi), kritično do vladajočih meščanskih slojev in s poudarjanjem boja za boljše življenje, vendar brez pretiranega iskanja pozitivnih junakov. Osebe so neheroične, s človeškimi napakami, zmotami. Včasih so tragične, šibke.
  • Posebnost je, da prikazuje slovensko nacionalno vprašanje (Slovenci na Koroškem, pod fašistično Italijo), novost je tudi ta, da je kniževnost regionalno/pokrajinsko obarvana - avtorji v dela vnašajo pokrajinske značilnosti (Bevk goriške, Kranjec prekmurske, Voranc koroške, Kosmač tolminske…)
  • Najbolj se uveljavi epika (obsežni romani, novele, povesti), manj dramatika in lirika.

Predstavniki:

  • Lirika: Tone Seliškar, Mile Klopčič, Igor Gruden
  • Epika: France Bevk, Prežihov Voranc, Miško Kranjec, Anton Ingolič, Ivan Potrč, Ciril Kosmač
  • Dramatika: Bratko Kreft, Ivan Potrč


Samorastniki - (Lovro Kuhar - Prežihov Voranc)

Prežihov Voranc (1893-1950) se je uveljavil kot pomemben predstavnik socialnega realizma. Pisal je romane in novele. Njegova najbolj znana dela so romani Požganica, Doberdob, Jamica in novele Boj na požiralniku in Samorastniki, medkrajši mi deli pa črtice Solzice.

Je zbirka 8 novel, ki pripovedujejo o življenju na Koroškem, gre za pripovedovanje o težkem,velikokrat nečloveškem spopadu s trdnim življenjem…

Osebe:

  • Meta: pripadnica revnega družbenega sloja, zaradi česar ji ni dovoljena osebna sreča,vendar je odločna, da si to srečo vseeno vzame, izraža skoraj nečloveško ljubezen dootrok ter sposobnost, da jih sama vzgoji.
  • Stari Karničnik: Metin “protiigralec”, tip bogatega in ošabnega kmeta, ki hoče zavsako ceno doseči svoj cilj, pri čemer uporablja najsurovejše načine, odločen.
  • Ožbej: neodločen, slabič, niha med Meto in domom.
  • Metini otroci: polni življenja, odločni in vztrajni, socialno so zatirani, a so tako kot Meta moralni zmagovalci.

Sporočilo: Mali ljudje v krivičnem družbenem redu trpijo zaradi materialnega pomanjkanja inzatiranja, vendar so vztrajni in žilavi, uporniški in samozavestni. Le tako lahko dosežejo svojcilj lepše in pravičnejše življenje.

Značilnosti socialnega realizma se kažejo:

  • V opazovanju dogajanja in oseb iz stvarnega življenja
  • Prikazan je človekov položaj v družbi
  • Glavne književne osebe so pripadniki izkoriščenega družbenega razreda, t i. mali ljudje
  • Pripovedovanje je realistično, objektivno, hkrati analitično

SAMORASTNIKI - List

Vsebina novele

Na slemenu pod Obirjem je stala bogata kmetija Karnice gospodarja Karničnika. Na kmetijo je prišlo služit lepo dekle Meta. Meta se je zaljubila v gospodarjevega sina Ožbeja in z njim zanosila. S tem je zanetila sovraštvo pri gospodarju in njegovih. Karničnik jo je kaznoval po starem običaju s tem, da ji je sežgal prejo na dlaneh. Pri tem je bila prisotna tudi njena mati, ki si ni upala pomagati svoji hčeri. Meta je najprej prosila za usmiljenje potem pa sta jo navdala pogum in samozavest. Nato je bila izgnana iz kmetije vendar ni prekinila ljubezni in razmerja z Ožbejem. Ožbej je bil slabič. Omahoval je med očetom in ljubeznijo do Mete. Kljub nasilju je Meta vzdržala v ljubezni do Ožbeta in mu rodila še osem otrok. Ker so bili otroci rojeni izven zakona so jih imenovali pankrti. Meta jih je vzgajala v pogumne in poštene ljudi. Otroci so doraščali kot pravi samorastniki. Ljudje so najprej Meto obsojali in otroke prezirali, pozneje paso vedno bolj razumeli njeno ljubezen, vztrajnost in pogum. Ožibej se je zapil. Karničnik do svoje smrti ni uspel prepričati sina da bi pustil Meto in se odločil prevzeti posestvo Karnice. Kot kazen božja so Karnice propadle, potomci Karničnikov pa so se porazgubili. Nasprotno so Metini otroci ustvarili nov rod samorastnikov.

Lik starega Karničnika in Hudabivške Mete

Karničnik: Je bogat kmet, neusmiljen, oblasten, trdosrčen, krivičen, zaveda se svoje moči in mogočnostiHoče in zahteva, da vsi izpolnjujejo njegovo voljo in ukaze. Bolj ponižen je samo do graščaka in druge gosposke.

Meta: Je revna ženska, vendar zelo lepa. Je ljubeča, odločna in ponosna. Vztrajno se bori proti krivicam innepoštenosti. Tako vzgaja tudi svoje otroke. Kijub trpljenju in pritiskom Karničnika in gosposke ne kloni in ohrani svojo življensko moč

Prežihovi samorastniki in pojem samorastništva

Glavna misel pisatelja je borba zatiranih proti nasilju.Prežihovi samorastniki so otroci dninarice Mete. Samorastniki so običajno revni, zapostavljeni, zatirani incelo prezirani ljudje, ki pa so v svoji notranjosti dovolj močni in žilavi, da vztrajajo kijub revščini in sepreživjajo s teškim delom. So ponosni in pogumni, da se borijo proti krivicam, nepoštenosti in nasilju sstrani bogatašev in oblasnikov.



Književnost 2. sv. vojne (1941 - 1945)

Značilnosti:

  • Po razglasitvi kulturnega molka (bojkot vseh kulturnih dejavnosti, ki jih je okupatordovolil v svojem jeziku) je nastala ilegalna književnost (ilegalne tiskarne, radio Kričač).
  • Prevladujoče teme: sovraštvo do okupatorja, boj za svobodo, trpljenje naroda, napoved zmage, revolucije, pravičnejše družbe, osebna čustva itd.
  • Besedila so nastajala v različnih okoliščinah: na partizanskih ozemljih, med boji, v okupiranih mestih, na osvobojenih ozemljih, v taboriščih.
  • Besedila so bila razumljiva in preprosta, dostopna vsem.
  • Nadzvrsti: Razvija se predvsem lirika, ki je razmeram najbolj prilagodljiva. Vpripovedništvu se pojavijo le dnevniki in spominski zapisi - memoari. Dramatike ni. Pojavijo se le skeči, ki so smešili okupatorja.
  • Predstavniki: Matej Bor, Karel Destovnik Kajuh, Cene Vipotnik, Jože Udovič, VitomilZupan, Edvard Kocbek…



Sodobna slovenska književnost (1950 → )

Značilnosti:

  • Splošna oznaka za književnost, ki pripada času, v katerem živimo sodobnost. Motive, teme in ideje povezuje z osrednjimi duhovnimi, moralnimi in družbenimivprašanji časa, v katerem nastaja.
  • Uporablja tradicionalne oblike, vendar jih prilagaja novi vsebini. Uvaja tudi nove.
  • Prepleta se več različnih smeri: socialni realizem, ekspresionizem, intimizem,eksistencializem, modernizem, postmodernizem. Meje med njimi niso določenezato govorimo o književnem pluralizmu (množičnosti stilov).
  • Predstavnike uvrščamo v različne generacije: predvojna generacija, 1. povojna generacija, 2. povojna generacija, 3. povojna generacija, 4 povojna generacija.

  • Pomen: Pomembna je, ker enakomerno razvije vse nadzvrsti književnosti. V njih ustvarjaveliko nadarjenih in uspešnih avtorjev, med katerimi ne prevladujoče osebnosti.

  • Predstavniki:
    • Lirika: Kajetan Kovič, Janez Menart, Dane Zajc, Tone Pavček, Tomaaž Šalamun, Svetlana Makarovič idro
    • Epika: Ciril Kosmač, Lojze Kovačič, Vitomil Zupan, Marjan Tomšič idro
    • Dramatika: Gregor Stmiša, Drago Jančar, Dominik Smole


Pesem o zvezdah - (Tone Pavček)

Tone Pavček (1928-2011) je znan in priljubljen slovenski pesnik in prevajalec. Leta 1953 je z Menartom, Zlobcem in Kovičem izdal zbirko Pesmi štirih, ki je zaznamovala premikod družbene k intimni pesniški tematiki.

Zvezda je simbol sreče, smisla in optimizma. Pesnik na začetku pove, da je tudi vsak človek nekaj smiselnega, posebnega in lepega.

V pogledu nase in na druge obstaja dvojnost zaveda se, da je del skupnosti, hkrati pa čuti,da skozi življenje potuje sam. Pesnik se zaveda, da bližina ni nujno samo lepa in prijetna, saj tudi ljudje, ki so si najbližji drug drugega prizadenejo.

Pesem je tradicionalna in moderna hkrati V njej se običajne besedne zveze (tako živimo ljudje) menjavajo z nenavadnimi (z nohti lahko srce kdo doseže). Opazno je tudi menjavanje rim in asonanc (samoglasniških stikov).


Sveti Pavel - (Pavle Zidar)

Pavle Zidar (1932-1992) je slovenski pesnik in pisatelj. Njegovi književni liki so kmetje, delavci in izobraženci, pogosto učitelji. Njegova glavna dela so: Sveti Pavel, Ode nas, Marija Magdalena, Barakarji.

Vsebina:

Zan in Frenk Debevc sta brata srednjih let, ki živita v kmečki skupnosti na dolenjskem podeželju v času prvih let po drugi svetovni vojni. Žan je pošten kmečki človek, ki se je med vojno boril na strani partizanov. Po vojni nove oblasti ni mogel sprejeti, saj je bil globoko razočaran nad početjem novih oblastnikov. Njegova bolečnina, ko mu odpeljejo konja, je tako velika, da celo piše pismo Titu, v katcro z velikimi začetnicami zapiše tisto, kar je za njega res pomembno. Frenk, ki je bil med vojno belogardist, se skriva v zidanici, ker pa nova oblast po kmetijah in zidanicah išče skrito vino, se mora skriti v zvonik cerkve sv. Pavla. Vsak dan ga je vedno bolj strah, saj čuti, da se njegovo življenje bliža koncu. Novi oblastniki, slaboumne kreature, z nasilnimi metodami želijo najti Frenka, zato je le vprašanje časa, kdo bo Frenka izdal. Med prebivalci vlada sovraštvo in strah pred novo oblastjo, ki pobira pridelke, živino, vpeljuje policijske metode in pretepa kmete ne glede na starost in spol.


  • Roman je sestavljen iz šestih poglavij. Osebna usoda o Frenku in Zanu Debevcu se prepleta z družbenopolitičnim dogajanjem v novi, socialistični državi.
  • To resničnost prikazuje pisatelj zelo realistično. S tem ko jo razgalja pred bralcem, vzbuja kritičnost do prikazanih pojavov. Nasilje oblasti je povezana z osebno nesrečo obeh ljudstev in se kaže v skrajnih oblikah tudi v ravnanju z ljudstvom
  • Žan je nad oblastjo razočaran, še vedno pa meni, da se krivice dogajajo le na krajevni ravni zato piše “krajevnemu maršalu”. Pismo Tinu izraža oboje: razočaranje nad oblastjo oz. življenjsko resničnostjo, ki je drugačna od tiste, ki jo je ta oblast obljubljala, in vztrajno zaupanje v vrhovno oblast.
  • Realistično pripovedovanje se prepleta s čustveno zaznamovanimi povedmi in metaforiko, humor in ironija pa s tragičnostjo.
  • Poleg pesniških izrazov so prisotni tudi številni nižji pogovorni izrazi.


OBNOVA:

Frank in Žan Debevec sta brata, ki sta se med drugo svetovno vojno bojevala na nasprotnih straneh. Ker je bil Frank belogardist se mora skrivati pred novo oblastjo. Pri tem mu pomaga brat in njegova žena. Sprva se skriva v zidanici potem pa se mora zaradi preiskave oblasti skriti v zvonik cerkve svetega Pavla. Med prebivalci vlada povojna stiska. Veliko delajo, žanejo tudi ponoči. Med njimi je veliko bolečine in sovraštva. Oddajati morajo vedno več vina. Frenka je vsak dan bolj strah in pesti ga velika krivda. Zaveda se, da se mu življenje izteka. K njemu prihajajo domači, hči se poroči s fantom, ki je bil partizan. Kmetje živijo čedalje težje, zato skrivajo svoje pridelke. Žan v hudi stiski, ko mu vzamejo še zadnjega konja napiše pismo Titu. Pismo je polno napak, z veliko začetnico pa napiše, vse kar je za njega najbolj pomembno. Ker oblasti še vedno niso našle Frenka se spravijo na vaščane in jih pretepejo. Naslednji dan Frenkova žena v dobro vseh vaščanov pove, kje se skriva Frenk. Kmalu žandarji pripeljejo bledega in skrušenega Frenka. Njegov pogled zaobjame vse vaščane in vsi ga močno čutijo.