UVOD

Geografija kot veda in področja njenega delovanja

Geografija kot veda

Ime geografija je grškega izvora in je sestavljeno iz dveh besed: ge = zemlja, graphen = pisati ali zemljepis. Z razvojem znanosti so se v 19. stoletju začele ločevati od geografije posebne vede, ki se ukvarjajo s preučevanjem posameznih pojavov na zemeljskem površju (geologija, meteorologija, biologija, podologija, zgodovina…).

Predmet geografije

Geografija je veda o zemeljskem površju ali geografskem prostoru. Predmet proučevanja je lahko ves svet ali le njegovi deli (pokrajina, regija, območje). Geografijo zanimajo naravne in družbene značilnosti zemeljskega površja.

Pomen zemeljskega površja

Zemeljsko površje je poleg zraka nad njim in kamninske zgradbe, ki sestavlja njegovo podlago, vsekakor eden izmed najpomembnejših elementov človekovega okolja. To je naše geografsko okolje v katerem živimo. Na njem so nastali najrazličnejši naravni pojavi, ki se še naprej razvijajo, na njem in pod površjem naravna bogastva, ki jih uporablja človek (obča geografija). Posamezne dele zemeljskega površja imenujemo območje, predel, najpogosteje pa pokrajina. Različno velike dele zemeljskega površja poimenujemo še drugače, kadar želimo poudariti eno izmed značilnosti bolj kot druge ali kadar je večje ozemlje sestavljeno iz več pokrajinskih enot. To je regija (regionalna geografija).

Sestavni deli pokrajine ali geografski elementi

Elementi, iz katerih je sestavljena geografska celota so: relief, podnebje (klima), vodovje, prst, rastlinstvo, živalstvo, prebivalstvo in naselja, promet in politične razmere.

Geografski dejavniki in procesi

Različnost geografskih elementov v kaki pokrajini in regiji je posledica delovanja različnih geografskih vplivov ali dejavnikov.

Med fizičnogeografskimi dejavniki so najpomembnejši:

• geografska širina in dolžina (geografska lega)
• nadmorska višina
• oddaljenost od morja
• pripadnost geološkim in reliefnim enotam
• vremenski in podnebni vplivi

Družbenogeografski dejavniki pa so:

• zgodovinski in gospodarski razvoj
• značilnosti poselitve in razvoj prebivalstva
• prometna povezanost
• sosedstvo različnih državnih tvorb
• kulturna območja, tradicija…

Spreminjanje posameznih geografskih elementov v pokrajini pod vplivom različnih dejavnikov oz. njihovega vzajemnega delovanja imenujemo geografski procesi. Le te delimo na fizičnogeografske in družbenogeografske.

Zemlja kot nebesno telo

Zemlja v osončju

Planeti (Merkur, Venera, Zemlja, Mars, Jupiter, Saturn, Uran, Neptun - od 2006 se Plutona ne šteje več med planete) in njihove lune, meteorji in kometi so nebesna telesa, ki stalno spreminjajo svoj položaj glede na zvezde stalnice (Sonce, zvezde). Vsi skupaj tvorijo Osončje alo Sončev sistem, ker krožijo okoli sonca. Med vsemi 8 planeti spada Zemlja med manjše planete, vendar edina z možnostjo življenja v poznani obliki.

Oblika zemlje

Zemlja ni popolna krogla, ampak je zaradi vrtenja okoli lastne osi na kvatorju malo izbočena, na tečajih pa sploščena. Ima nepravilno geometrijsko obliko, ni elipsoid, ampak geoid.

Gibanje zemlje

Ločimo dve glavni gibanji zemlje:

Rotacija zemlje

Je vrtenje Zemlje okoli lastne osiod Z proti V. To stori v 1 dnevu (24 ur), zato vsaka točka na Zemlji spreminja lego proti Soncu in zvezdam. Na Zemlji vidimo to kot premikanje nebvesnih teles od V proti Z.

Posledice rotacije:

• menjava dneva in noči
• V in Z Sonca
• V in Z zvezd ponoči
• čas in datum: vsi kraji, ki ležijo na istem poldnevniku, imajo isti krajevni čas, ker jih Sonce obsije hkrati. Na vsakih 15^o je za 1 uro različen čas (proti V za 1 uro več, proti Z za 1 uro manj). Tako je Zemlja razdeljena na časovne pasove (atlas). V enem pasu imajo vsi enak čas. Pri nas velja SEČ - srednjeevropski čas. Po dogovoru so na Zemlj, na 180. poldnevniku (Tihi ocean) določili datumsko mejo, kjer se menja datum (če potujemo od Z proti V - štejemo 2x isti dan, če pa od V proti Z - 1 dan zapustimo);

Rotacija Zemlje je z določanjem strani neba pomembna tudi za orientacijo v naravi in stopinjsko mrežo. To sestavljajo:

• vzporedniki ali paralele - potekajo vzporedno z ekvatorjem, ki je največji proti S in J tečaju (za vsako stran 90)
• poldnevniki ali meridiani - polkrogi, ki potekajo od pola do pola; po dogovoru je začetni greenwiški poldnevnik (na vsako stran po 180)

Z njihovo pomočjo določamo geografsko lego. Sestavljajo jo:

• geografska širina - merjena na vzporedniku S in J od ekvatorja - SGŠ in JGŠ
• geografska dolžina - merjena na poldnevniku, V in Z od zažetnega - VGD in ZGD

Revolucija zemlje

Je en obhod Zemlje okoli Sonca po obliki elipse in traja eno leto (365 dni, 5 ur, 48 min, 46 sek). Sonce je v gorišču in ne v središču, zato je Zemlja enkrat manj drugič bolj oddaljena od Sonca. Zemljina os je nagnjena pod kotom 66°30’, zatose vpadni kot sončnih žarkov stalno spreminja. Posledica je različno segrevanje Zemlje med letom in letni časi oz. različni podnebni tipi.

Slika: Revolucija Zemlje.

Zemljevidi

Zemljevidi (karte)

So v določenem razmerju pomanjšana in posplošena podoba površja Zemlje. Ukrivljeno zemeljsko površje je prikazano na ravni ploskvi. Njihov nastanek je plod dolgotrajnega in zahtevnega dela, s čimer se ukvarja kartografija. Uporabljamo jih na potovanjih, za orientacijo v prostoru in pri številnih panogah.

Vrste zemljevidov

Splošni zemljevidi

Prikazujejo najbolj vidne, splošne elemente v pokrajini (površje, vodovje, naselja, prometnice, meje…); njihova natančnost je odvisna od merila - zemljevidi v večjih merilih so natančnejši.

Tematski zemljevidi

Prikazujejo enega, le redkeje več elementov pokrajine (padavinski, temperaturni, geološki, politični, prometni, gospodarski…).

Plani ali načrti

Prikazujejo mesto, dele mesta, ali stanovanjske stavbe (zelo veliko merilo, npr. 1:500, 1:50).

Sestavni deli zemljevida

• naslov
• legenda
• matematični elementi: kartigrafska projekcija in merilo
• topografski elementi označeni z dogovorjenimi znaki (pomembne izohipse (plastnice) za prikazovanje reliefa in povezujejo točke iste nadmorske višine - površje strmo so bolj skupaj, površje uravnano bolj narazen)…
• ostalo: oznaka strani neba, letnica izdelave karte…

Merilo zemljevida

Pove nam, kolikokrat so resnične razdalje s površja Zemlje na karti pomanjšane (npr. veliko merilo - razdalje na karti so velike oz. manj pomanjšane). Glede na stopnjo pomanjšanja Zemljinega površja poznamo zemljevide velikega, srednjega in majhnega merila. Če je merilo večje, je zemljevid natančnejši, če je manjši, pa je zemljevid bolj posplošen. Poznamo:

• številčno merilo - napisano v obliki razmerja med razdaljo na karti in v naravi:
  • 1:100 = 1cm na karti = 1m v naravi
  • 1:25000 = 1cm = 250m
  • 1:100000 = 1cm = 1000m = 1km
• grafično - je dodano zemljevidu v obliki daljice, na kateri so v km označene ustrezne dolžine iz narave.
• opisno - pove, da je npr. 1cm na karti enak 10km v naraci; Primer: Na zemljevidu v merilu 1:25000 je razdalja med krajema A in B 8,2cm. Zanima nas, kolikšna je razdalja v naravi! 1:25000 – 25000 x 8,2 = 205000cm = 2050m = 2,05km.

Kartografska projekcija

Uporablja se za upodobitev zemeljske krogle na ravni ploskvi. Pri tem ne gre brez popačenj, zlasti na robovih karte. Ločimo osnovno projiciranje na:

• plašč valja - valjna projekcija (vzporedniki in poldnevniki ravne črte)
• plašč stožca - stožčna projekcija (poldnevniki ravne črte, ki se proti polu zbližujejo, vzporedniki pa so med seboj vzporedni krogi)
• ravnino nad tečajem - azimutna projekcija (poldnevniki ravne črte, izhajajoč iz kroga, vzporedniki koncentrični krogi)

Slika: Valjna, stožčna in azimutna projekcija

Orientacija v naravi

Pomeni določitilego neke točke ali smer gibanja glede na strani neba in objekte v pokrajini.

ZEMLJINO POVRŠJE

Notranja zgradba zemlje

Zemlja je današnjo podobo začela dobivati pred pribljižno 4,6 miljardami let. V tej nekdanji krogli vročih plinov so se težke kovine zaradi težnosti začele počasi spuščati proti središču in se strjevati, lažje kamnine in minerali pa so splavali proti površju, kjer so se ohladili in strdili. Zemljo sestavljajo tri plasti: skorja, plašč in jedro. Če bi primerjali notranjo zgradbo Zemlje z jajcem, bi bila skorja jajčna lupina, plašč beljak in jedro rumenjak.

Slika: Notranja zgradba Zemlje

Zemljina skorja

Je najtanjša plast, saj predstavlja le 1% vse Zemljine mase. Delimo jo na:

• kontinentalno skorjo - pod najvišjimi gorovji do 70km
• oceansko skorjo - pod oceani, 6 - 10km

Zemljin plašč

Leži pod skorjo in zavzema skoraj 80% skupne mase Zemlje. V zgornjem delu temperature še niso dovolj visoke, da bi bile kamnine staljene, zato je ta del trd. Kamnine pod njimpa so zaradi visokega pritiska in temperatur staljene in gnetljive - magma.

Na spodnjem, staljenem delu plašča, “plava” zgornji, trši del našega planeta - litosfera. To je trden zunanji ovoj Zemlje, debeline okoli 100km. Razlomljena je na več različno velikih litosferskih plošč, ki se premikajo oz. “plavajo” po staljenem plašču (kot ledene plošče na morju). Posledice premikanja plošč vidimo v nastanku gorstev, potresih, vulkanih.

Zemljino jedro

Je gosta krogla, ki jo sestavljata predvsem železo in nikelj. Zaradi velikega pritiska in visoke temperature (prek 5000°C) je v zunanjem jedru kovina staljena. V notranjem jedru pa je pritisk tako velik, da se kovina kljub visoki temperaturi ne more staliti, zato je v trdnem stanju.

Vrste kamnin

Kamnine so sestavljene iz enega ali več mineralov ali rudnin. Po nastanku jih delimo na:

Magmatske kamnine

Nastale so iz ohlajene magme; ta se je lahko strdila v globinah - globočnine (granit, tonalit), če pa je magma prodrla do površja - predornina (bazalt, andezit); so trdne odporne kamnine, uporabljene kot gradbeni in okrasni kamen.

Metamorfne kamnine

Nastale so s preobrazbo (metamorfozo); svojo prvotno sestavo in lastnosti so kasneje v zemeljski skorji spremenile pod vplivom velike temperature in velikega pritiska, kar se je pogosto dogajalo v bližini prodirajoče magme (marmor - nastal iz apnenca, gnajs - iz granita); marmor spada med dražje kamnine (okrasni kamen, gradbeništvo, kiparstvo).

Sedimentne kamnine

Nastale so z usedanjem. ki je potekalo na več načinov:

• mehanske - nastale so z usedanjem razpadlih kamnin (zakaj kamnina razpada?):
  • grušč se nabira pod skalno steno; če se prime nastane breča;
  • prod je značilne okrogle oblike zaradi brušenja v tekoči vodi; če se sprime je konglomerat
  • pesek je še drobnejši od proda (pod 2mm), če se sprime nastane peščenjak;
  • glina je še drobnejša od peska; če se sprime nastane glinovec;
  • fliš je posebnost primorskih pokrajin; sestavlja ga značilno zaporedje kamnin: breča, poščenjak, lapor, glinovci;
• kemične - nastale so v morju s kemičnim usedanjem oz. z neposrednim izločanjem mineralnih snovi iz vodnih raztopin; najbolj znani apnenec, dolomit, siga (jame).
• biokemične - nastale so iz odmrlih skeletov živali in rastlin v morju; apnenci s fosili.

Geološki razvoj površja

Zemljino zgodovino delimo na več obdobij, v katerih je Zemlja počasi dobivala današnjo podobo. O starosti in razvoju Zemlje pričajo kamnine in fosilni ostanki organizmov v kamninah. obdobjih, ki segajo daleč v preteklost, so spoznanja manj natančna, o njih je manj sledi.

• predkambrij -je najstarejše obdobje (od 4,6 milijarde let do 570 milijonov let); nastali najstareiši deli današnjih celin, zlasti iz magmatskih kamnin (Kanadski ščit, Baltski ščit, Ruska plošča);

• paleozoik - stari zemeljski vek (od 570 do 250 milijonov let); združitev celin v pracelino Pangeo, močan razvoj življenja v morju in na kopnem ter nastanek z rudami bogatih (črni premog), starih nagubanih gorstev; dve veliki orogenezi: kaledonska (Skandinavsko gorovje) in hercinska (sredogorja v Srednji Evropi);

• mezozoik - srednji zemeljski vek (od 250 do 66 milijonov let); razpadanje Pangee in nastanek velikega, plitvega morja Tetis med tedanjo Evrazijo (Lavrazijo) in Afriko (Gondvano), v katerem so se odlagale debele skladovnice sedimentnih kamnin;

• kenozoik - novi zemeljski vek - (od 65 milijonov let do danes): razporeditev kontinentov podobna današnji; delimo na:

  • terciar alpidska orogeneza (mlada nagubana gorovja)
  • kvartar zadnja 2 milijona let; podnebje se je močno ohladilo (do 6°C) in nastala je ledena doba - pleistocen;
  • današnji čas (holocen) se je pričel pred pribl. 10,000 leti; za ta čas so značilne velike spremembe v okolju, ki jih je povzročil človek;

Notranji in zunanji oblikovalni dejavniki in procesi

Zakaj je površje Zemlje tako različno? Predvsem zato, ker so površje vse od nastanka našega planeta neprestano preoblikovale:

• notranje ali endogene sile (ki imajo svoj izvor v toplotni energiji v notranjosti Zemlje) in preoblikovalni procesi, ki se zaradi tega pojavijo - vulkani, potresi, prelomi, gubanja;
• zunanje ali eksogene sile in procesi (ki imajo svoj izvor predvsem v energiji Sonca - ta vpliva na temperaturne spremembe na Zemlji, zaradi teh razlik pa nastajajo vremenski pojavi).

Notranje in zunanje sile in procesi delujejo v medsebojni povezanosti - notranje sile relief dvigujejo, zunanje pa ga znižujejo in uravnavajo.

Notranji oblikovalni procesi

Premikanie litosferskih plošč

Premikanje litosferskih plošč v preteklosti je bilo pomembno za današnjo obliko in položaj kontinentov. Današnje celine so bile nekoč združene v veliki pracelini Pangei, ki je pred 200 milijoni let začela razpadati (dokazi: ujemanje obal Južne Amerike in Afrike, enaka starost kamnin, najdbe enakih fosilov…)

Slika: Litosferske plošče in vulkani

Litosferske (tektonske) plošče se premikajo na različne načine, počasi in v različne smeri. Posledice njihovega premikanja so potresi, vulkani in nastanek gorstev. Načini gibanja plošč:

• razmikanje plošč: pod oceani; skozi razpoke prodira magma, se ohlaja in gradi srednjeoceanske hrbte; tako nastajajo novi oceani in izginjajo stari (primer Atlantskega oceana, Islandije 2-3 cm/leto);

• približevanje plošč: npr. premikanje Afriške tektonske plošče proti Evrazijski (močno vplivalo na nastanek površja današnje Slovenije in ostale Južne Evrope); trk dveh celinskih plošč (Indijska se s hitrostjo 1 cm letno letno pomika pod Evrazijsko in zato se Himalaja še vedno dviga močni potresi v notranjosti Azije);

• drsenje plošč druge ob drugi: npr. prelom Sv. Andreja v Kaliforniji - druga ob drugo »se drgneta« Tihooceanska in Severnoameriška plošča (sproščajo se velike energije, ki se kažejo v močnih potresih);

Vulkanizem

Vulkanizem je prodiranje žareče magme na zemeljsko površje. Magma bruha na površje skozi krater ali vulkansko žrelo ter se ohlaja in strjuje v obliki lave. Tekoča lava zgradi okoli kraterja večinoma stožčasto goro - vulkan ali ognjenik.

Slika: Vulkan v prerezu

Posledice vulkanskih izbruhov:

• vulkanski pepel in prah (npr. Pompeji pod Vezuvom) prekrije okolico, lahko tudi spremembe v podnebju;

• strupeni plini - v okolici lahko uničijo vso živo naravo;

• blatna poplava - to je v vodi raztopljen vuklanski material, najbolj nevarna posledica (hitro premika)

• plini in pare - večinoma na območjih, kjer so vulkani že prenehali z delovanjem, a jih magma še segreva - geotermalna energija (izkoriščajo za ogrevanje), gejzirji (periodično ponavljanje izbruhov pare in vroče vode); Islandija, Nova Zelandija, Yellowstone;

• rušilni potresi, tsunami

• koristna posledica je rodovitna prst (hitro nastaja); Neapelj, Indonezija, Mehika. Japonska…

Vulkani so lahko živi (aktivni) ali ugasli (neaktivni) Danes je na kopnem okoli 530 aktivnih in veliko več mirujočih vulkanov (Smrekovec v Sloveniji).

Vulkanska območja:

• Sredozemlje (Etna, Vezuv, Stromboli, Santorini)

• Ognjeni obroč Pacifika - Z in V rob Tihega oceana (na območjih podrivanja tektonskih plošč nastajajo otočja z vulkani (Japonska) in mladonagubana gorovja z vulkani (Andi)

• višavje v V Afriki

• Islandija (in drugi manj izraziti) vulkani na območju razmikanja plošč

• Havaji (nastali sredi tektonske plošče, kjer del magme prodre na površje vroča točka)

Prednosti življenja ob vulkanih

• vulkanska prst je zelo rodovitna (gosta poselitev)
• uporaba vulkanskih kannin kot gradbeni kamen
• na površje pridejo različni minerali (zlato, srebro, baker…), žveplo - vroči izbruhi vode (gejzirji), ki se jih lahko uporablja za ogrevanje, pridobivanje električne energije (Islandija, Nova Zelandija)

Slabosti življenja ob vulkanih

• so človeku nevarni zaradi izbruhov lave in vročih strupenih plinov
• ob izbruhu lahko pride do večje količine vulkanskega prahu in pepela
• lahko pridejo na površje večji kosi kamnin - vulkanske bombe
• včasih nastane blatna poplava (ko se v vodi raztopi vulkanski material)
• sprožajo potrese in cunamije (podmorski izbruhi)
• veliko materiaine škode in človeških žrtev

Potresi

Potres je sunkovito premikanje delov zemeljske skorje, ki nastane zaradi tektonskih premikov na stikih litosferskih plošč. Nastajajo zaradi sprostitve mehanične energije v zemeljski notranjosti. Večina potresov je tektonskih, poznamo pa še vulkanske in krajevne udorne.

Potresno delovanje se širi od svoje osrednje točke na zemeljskem površju - epicenter v obliki potresnih valov na vse strani. Pod njm se v globini nahaja pravo izhodišče potresa - hipocenter.

Slika: Potres v prerezu

Potrese proučujejo seizmologi. Moč potresa označujemo s stopnjami. Potres 1. stopnje zaznajo le naprave seizmografi, potres 4. stopnje bolj izrazito čuti človek, 8. stopnja pa je rušilna. Najbolj razširjena je Richterjeva lestvica (9 stopenj), ki meri moč potresnih valov, vsa bolj pa se uporablja evropska potresna lestvica - EMS (12 stopenj), ki meri učinek potresa na stavbah, ljudeh.

Letno se sprosti okoli 10.000 potresov, a je večina šibkejših (v Sloveniji 300-400).

Potresna območja so na tektonsko zelo živahnih predelih in se ujemajo s pojavom vulkanov in mladonagubanih gorovij:

• S rob Sredozemlja
• Prednja in Osrednja Azija, Indokina, Indonezija (mladonagubano gorovje)
• Z rob Tihega oceana (višek Japonska)
• V del Tihega oceana (obale S in J Amerike)

Območja v Sloveniji:

• savski in idrijski prelom
• obrobje Panonske nižine in predalpskih kotlin (Ljubljanska kotlina)
• tektonske udorine (Idrijsko, Tolminsko, Ljubljana z okolico, Krško-Brežice…)

Podmorski potresi sprožijo cunamije (tsunamije) ogromne valove, ki prek oceanov potujejo na tisoče kilometrov in ob obalah povzročijo popolno uničenje.

Posledice potresa so odvisne od: moči potresa in njegove globine, oddaljenosti od žarišča, kamninske zgradbe površja, načina zidave, pripravljenosti ljudi na potres;

Močnejši potresi povzročajo:

• katastrofalne posledice za človeka: rušijo stavbe, prometnice, komunalne naprave, požare, eksplozije plina, bolezni, zlasti pa človeške žrtve;
• sprožajo podore in plazove;
• spremenijo smer vodnih tokov, podzemnih voda, vrelcev…
• tsunamije;

Zunanji oblikovalni procesi

Zunanje ali eksogene sile preoblikujejo površje, ki so ga najprej oblikovale notranje ali endogene sile.

Najpomembnejši vir eksogenih sil sta energija Sonca (nastaja preperevanje) in gravitacija Zemlje (nastaja polzenje in odnašanje površja).

Preperevanje

Je proces, pri katerem kamnina razpade oz. preperi. Preperevanje je lahko:

• mehansko - je posledica temperaturnih razlik. Pri višjih temperaturah se kamnina razteza, pri nižjih pa krči. Posledica je nastajanje razpok in razpadanje kamnine v grušč in pesek (proces pospešen, če voda v razpoki zamrzne). Rezultat so melišča v gorskem svetu, gruščnate puščave…

• kemijsko - nastane zaradi kemijskih reakcij; najbolj znana je korozija ali raztapljanje apnenca (povzroča jo voda, ki iz zraka in prsti dobi CO2, pri tem nastane ogljikova kislina, ki raztaplja apnenec in ustvarja kraške pojave); podoben je pojav kislega dežja;

• biološko preperevanje - pri njem sodelujejo živi organizmi, lahko na dva različna; mikroorganizmi v tleh tvorijo kisline, ki nato razkrajajo kamnino, korenine rastlin rastejo med razpoke v kamninah in te širijo razpoke.

Denudacija

Je površinsko spiranje in ploskovno odnašanje zgornjega dela površja Zemlje, običajno na pobočjih (sila teže). Pojav opazimo po ukrivljenih drevesnih deblih (pobočja) ugreznjeni deli cest, razpoke v asfaltu. K tem pojavom štejemo:

• zemeljski plaz: plaz preperelega gradiva, ki zaradi lastne teže in spolzke podlage zdrsi po pobočju, ko se ob dežju prepoji z vodo; premika se razlièno hitro in običajno prizadene večje območje

• usad: podoben zemeljskemu plazu, le da je po obsegu manjši, splazena gmota se le malo premakne, »usede«; v Sloveniji so prizadeta številna območja (zlasti gričevja, hribovja iz mlajših kamnin) zaradi obeh pojavov: Haloze, Posavsko hribovje, Cerkljansko hribovje, Slovenske gorice, flišna Slovenska Istra, Brkini, Vipavska dolina, Goriška Brda.

• podor: kamniti plaz, ki nastane potem, ko se v strmem gorskem pobočju odtrga večja skalna gmota in zdrvi proti dolini (lahko zaradi potresa); zlasti v alpskem svetu

Erozija

Je dolbenje, razjedanje in izpiranje zemeljske površine, zaradi delovanja tekoče vode, vetra, sonca in ledu v preperino. Tako ločimo morsko, rečno, vetrno in ledeniško erozijo.

Akumulacija

Je proces, nasproten eroziji. Je proces odlaganja in kopičenja različno velikega kamninskega gradiva. Tudi to delo opravljajo tekoče vode, morja, veter in ledeniki in ustvarjajo različne vrste zemeljskega površja (reliefa) - rečno, kraško, obalno, ledeniško in vetrno površje.

Rečno površje

Je najpogostejši tip površja na Zemlji, saj so tekoče vode na svetu najobsežnejši zunanji oblikovalec površja. Ustvarjata ga rečna erozija in rečna akumulacija. Značilna posledica delovanja rek je nastanek različnih vrst dolin.

Rečno delovanje je sestavljeno iz treh stopenj: 1. erozija, 2. transport, 3. akumulacija

1. zgornji tok - erozija je močna, saj je strmec (padec) reke velik; reka teče hitro, dolbe strugo, nastajajo globoke in ozke doline (vintgar, soteska, kanjon); pogoste so brzice in slapovi;

2. srednji tok - hitrost reke se upočasni, prevladuje transportiranje materiala, močna je bočna erozija zato se rečna struga in dno doline širita; nastajajo rečni okljuki (meandri);

3. spodnji tok - strmec reke je majhen, zato teče počasi, vijuga in akumulira, ustvarja mrtve rokave (mrtvice); lahko zasipava lastno strugo, čigar posledica je dvig vode in poplave; ob izlivih v morje reka lahko ustvarja delte (pahljačasti tip obale);

Kraško površje

V Sloveniji je 44% površja kraškega, iz pokrajine Kras (med Vipavsko dolino in Tržaškim zalivom) pa se je to ime uveljavilo kot mednarodno veljavno za takšen tip površja. Nastane na apnencu in dolomitu, ki se razkrajata zaradi korozije. Raztapljanje je močnejše, če je apnenec bolj čist, pokrit s prstjo in če je podnebje bolj toplo (tropski kras). Na njem skoraj ni rečnih tokov in oblik, ki jih ustvarjajo reke.

Tipični kraški pojavi:

• na površju - vrtače (lijakaste oblike, nekatere v dnu obdelane), koliševke (udorne vrtače), kotliči (v gorskem svetu), kraška polja, kraški izviri, ponikve, požiralniki, presihajoča jezera, suhe in slepe doline…
• v podzemlju - brezna (nastanejo ob navpični razpoki s korozijo), podzemne jame (vodoravna lega, suhe ali s podzemno reko), kapniške tvorbe (siga - v jamah se apnenec iz vode ponovno izliči in tvori kapnike).

Vrste krasa: globoki ali popolni, plitvi ali nepopolni, nižinski, visokogorski, goli, pokriti, tropski (stožčasti) kras.

Gospodarski pomen krasa: delane vrtače, pašna območja, velika gozdnatost (slabše kvalitete), veliko vode v podzemlju, (problem onesnaževanja zaradi podzemnega pretakanja), pomen za turizem…

Ledeniško površje

Ledeniško površje je značilno za območja, kjer je letna temperatura pod 0°C. Nastalo je/nastaja kot posledica delovanja ledeniške erozije in ledeniške akumulacije, najbolj značilno v pleistocenu (menjava toplejših in hladnejših obdobij). V ledeni dobi je bila povprečna temperatura ozračja za 2-5 °C nižja kot danes (s tem tudi meja snega in ledu). Poledenitev je obsegala približno 25% kopnega, gladina morja je bila nižja kot danes (npr. Britansko otočje je bilo del kopnega). V Sloveniji je bila snežna meja na 1300m, ledeniki pa so segali daleč v doline (soški, savski, bohinjski, dravski).

Danes poznamo dve vrsti poledenitve:

• gorska poledenitev - oblikuje gorski ledeniški relief (Himalaja, Alpe, Andi…)
• celinska poledenitev - oblikuje nižinski ledeniški relief (Antarktika, Arktika, Grenlandija)

Pod ledorn je okrog 10% površja Zemlje in tam ledeniško površje še vedno nastaja. Kar 69% sladke vode na Zemlji je »ujete« prav v ledu.

Nekatere posledice poledenitve: priostreni vrhovi gora, ledeniške U doline (pri nas Logarska, Tamar, Vrata, Kot, Krma…), ledeniške morene (material, ki ga je ledenik prenašal s seboj in ga odložil na svojem robu), ledeniška jezera (v kotanjah, ki jih je po umiku ledenikov zalila voda; Bohinjsko, Blejsko, Finska jezera…), krnice (“začeteke ledeniškega jezika”), fjordi (z ledeniki poglobljena nekdanja rečna dolina. Norveška, Islandija, Škotska, Čile…), balvani (velike skale v dolini, ki jih je prinesel ledenik)…

Gospodarski pomen ledeniškega površja je bil nekoč zelo majhen (pašniki), danes pa je zaradi turizma vedno bolj privlačen.

Obalno površje

Obalo oblikuje morska erozija ali abrazija. Njen razvoj je odvisen od: delovanja morja, geoloških dejavnikov in vse bolj od človeka (turizem, promet, kmetijske površine, naselja). Morska erozija (abrazija) je spodkopavanje, rušenje in pomikanje obale v kopno zaradi valov Učinkovitost odnašanja je odvisna od moči morskih valov (lahko nekaj ton na cm2). V manj odpormih kamninah nastajajo zalivi. v bolj odpornih pa rti in polotoki.

Posledica delovanja morske erozije je nastanek strme obalne stene - klif; najbolj znani: J Ang ije, Z Irske, pri nas Strunjan, Debeli rtič, Piran;

Morska akumulacija je značilna za zatišne lege, kjer je gibanje morja počasnejše; tu valovi in toko prinašajo več gradiva kot ga odnašajo. Najbolj znane oblike so peščene obale (plaže), obalne sipine, otoki in polotoki.

Značilne morske obale:

• podolžni (dalmatinski) tip obale: otoki, polotoki in obala so vzporedni s slemeni goratega zaledja (Dinarsko gorstvo), ločujejo pa jih morski prelivi, otoki so del nekdanje hribovite pokrajine, ki se zaradi tektonskih premikov še danes počasi ugreza in jo je po koncu ledene dobe zalilo morje; primerna za turizem, jadranje…

• prečni (riaški) tip obale: poteka prečno glede na slemena na kopnem; ob obali je po koncu zadnje ledene dobe morje zalilo spodnje dele rečnih dolin in nastali so široki zalivi riasi; značilni so za SZ Spanije, JZ Irske, pri nas Koprski in Piranski; primerna za gradnjo pristanišč, dobra povezava po reki z notranjostjo, turizem;

• lijakasti (estuarski) tip obale: najdemo tam, kjer se rečne doline v obliki lijaka odpirajo proti morju - to so potopljena rečna ustja, v katerih se mešata slana in sladka voda, v njih se čui vpliv plime dalcč v notranjost, zato so nastala nekatera velika pristanišča: Hamburg Bordeaux, London, Montevideo…

• lagunski tip obale: ime dobil po lagunah plitvi zalivi, ki jih proti odprtemu morju zapirajo nizki peščeni polotoki; za plovbo niso primerne, bolj so pomembne kot ekosistem; najbolj znane obale: Benetke, Gradež, obala Baltskega morja

• koralni tip obale: omejen na topla in plitva tropska morja okrog 50 m globine in do 25°C, iz ogrodij koralnjakoy nastanejo koralni grebeni, čeri in otoki; primerna obala za turizem, neprimerna za plovbo; najbolj znane obale: Veliki koralni greben, Maldivi, Sejšeli.

• mangrovski tip obale: značilen za tropska morja, kjer se ob obali mešata sladka in siana voda; mangrove so drevesa, ki rastejo tik ob obali in imajo gosto prepletene korenine; obala je težko dostopna, neprimerna za promet in neposeljena;

• fjordski tip obale: potopljena ledeniška dolina, ki jo je zalilo morje; strma pobočja, ki ; nad fjordi so ledeniške uravnave, ki jih na prepadno obrobljajo ozek, podolgovat zaliv norveškem imenujejo fjell; Norveška, Skotska, Islandija, Cile, Nova Zelandija;

• deltasti tip obale: izliv reke v več rokavih v morje, kjer odlaga ogromne količine materiala podaljšek kopnega v morje; delta reke Pad, Nil, Amazonke.

Puščavsko (vetrno) površje

Delovanje vetra (eolsko delovanje) se na zemeljskem površju odraža kot vetrna erozija in vetrna akumulacija. Delovanje vetra ima največjo moč v suhem (pod 250mm padavin letno) in polsuhem podnebju (250 - 500mm). Vzroki za majhno količino padavin so: stalen visok pritisk, zavetrna stran gora, notranjost celin, hladni morski tokovi.

Erozija vetra se pokaže v dveh oblikah:

• kot vetrovno odnašanje drobnih delcev in prsti
• brušenje skal z delci, ki jih nosi veter in nato z njimi brusi površje (skale gobastih oblik)

Vetrna akumulacija nastane, ko se moč vetra zmanjša. Delci se začnejo odlagati, zlasti, če so na tleh ovire - nastanejo sipine (tipične oblike polmeseca - barhan).

Vrste puščav:

• kamnita ali grunčasta puščava - serir; najpogostejša
• skalnata puščava - hamada
• peščena puščava - erg; najmanj razširjena

Puščave obsegajo približno eno tretjino kopnega na svetu in se še širijo (dezertifikacija) zaradi pretiranje paše, povečane erozije, izsekavanja, požiganja…

PODNEBJE

Ozračje in problemi z ozračjem

Ozračje (atmosfera) je plinski ovoj okrog Zemlje. Sestavljajo ga različni plini: dušik (78%), kisik (21%). CO2 (zadržuje toploto), ozon O3, pa tudi voda v različnih oblikah ter trdni delci (prah, pelod, bakterije…). Okrog trdih delcev se zgoščuje (kondenzira) vlaga v zraku in zato nastanejo kapljice ali pa megla (če je pomešana s plini je smog).

Pri izgorevanju premoga in nafte nastaja žveplov dioksid (SO2), ki v zraku z vodo tvori žvepleno kislino. Nastane kisel dež, ki uničuje gozdove, jezera, poškoduje stavbe. Vetrovi ga lahko zanesejo tudi na bolj “čista” območja.

Povečan delež CO2 v ozračju je vzrok za pojav tople grede. Nekateri plini v ozračju namreč preprečujejo toplotnemu sevanju s površine Zemlje, da bi ušlo v vesolje, podobno kot steklo na topli gredi zadržuje toploto v notranjosti. Kar polovico učinka tople grede prispeva CO2 predvsem zaradi večjega izgorevanja fosilnih goriv (premog, kurilno olje, zemeljski plin), pa tudi velikega izsekavanja gozdov (gozd je s fotosintezo naravni odstranjevalec tega plina iz ozračja).

Ozonska plast v stratosferi (25-50 km nad Zemljo) je pogoj za življenje na Zemlji, saj nas ščiti pred nevanimi UV-žarki, ki škodujejo vsem živim bitjem, pri ljudeh pa povzročajo poškodbe oči, povečajo tveganje za kožnega raka. V zadnjih desctletjih se je začela ta plast razkrajati, nastale so t.i. ozonske luknje (največje nad Antarktiko in Arktiko). Krivdo za to nosi človek, ki v ozračje spušča pline - freone, ki ozon razkrajajo.

Vreme, podnebje in podnebni dejavniki

Vreme je trenutno stanje v ozračju; odvisno je od temperature zraka, od vlažnosti in od zračnega tlaka (to so podnebni elementi). Vreme se torej lahko zelo hitro spremeni (npr. ob spremembi temperature).

Podnebje je povprečni potek vremenskega dogajanja v času 1 leta. Ta povprečni potek vremena se lahko ugotovi, če se vremensko dogajanje spremlja več (vsaj 30) let.

Vreme se dogaja v atmosferi (v najnižjem delu troposferi, 10-16 km visoko) - to je zračni ovoj okrog Zemlje.

Na podnebne elemente (temperatura, vlaga, zračni tlak) vplivajo podnebni dejavniki:

• geografska širina: ob ekvatorju je vpadni kot sončníh žarkov navpičen, v polarnih krajih pa zelo položen; učinek ogrevanja je zato zelo različen;
• oblike reliefa: vplivajo na več načinov - prisojna / osojna lega, nadmorska višina, gorske pregrade, odprte ravnine/zaprte kotline;
• oddaljenost od morja: blizu morja je podnebje bolj vlažno in toplejše, zlasti v zimskem obdobju, saj je morje poleti akumuliralo veliko več toplote, ki jo pozimi oddaja v ozračje; znotraj celin je zato podnebje bolj sušno, pozimi tudi bolj mrzlo;
• morski tokovi: lahko prinašajo toplejšo vodo v hladne kraje in jim s tem otoplijo podnebje Severnoatlantski tok ob obali Velike Britanije in Norveške); tokovi lahko prinašajo tudi hladnejšo vodo in zato je ob teh obalah podnebje bolj sušno (puščave tik ob morjih);
• delovanje odklonske sile pri vrtenju zemlje: zaradi nje se vetrovi in morski tokovi na S poluti odklanjajo desno (glede na smer gibanja), na J poluti pa levo.

Podnebni elementi

Temperatura

Vir toplote na Zemlji je Sonce. Vse sevanje na srečo ne pride do površja, saj se del sevanja odbije od obiakov, del ga vpije atmosfera, del pa se ga ob molekulah zraka razprši (zato je nebo svetlo). Tako do površja pride 1e pribliino polovica sevanja.

Zrak je preredek, da bi ga sevanje Sonca lahko segrelo. Sonce s kratkovalovnim sevanjem najprej segreje površje Zemlje. Šele segreto površje potem seva nazaj v atmosfero v obliki dolgovalovnega sevanja, ki dejansko segreje zrak. Zato niso temperature najvišje ob 12. uri, ampak ob 14. uri (oz. 15. uri zaradi zamika ure), ko je največje sevanje tal. Tudi poleti ni najtopleje na prvi dan poletja (21. junij), ampak šele kasneje.

T zraka merimo s termometrom v senci, približno 2m nad tlemi, najboljše v meteorološki hišici (povprečna dnevna, mesečna, letna); grafično pa prikažemo s klimogramom;

Vertikalni temperaturni gradient z višino temperatura pada - na 100 m za povprečno 0,65°C. To ne velja vedno, saj lahko nastane temperaturni obrat ali inverzija. Pogosta je v kotlinah in dolinah v hladni polovici leta, kjer se težji hladen zrak usede na dno kotline in od tam izpodrine toplejšega. Ker se vlaga pri nižjih T kondenzira, nastane na dnu kotline megla (če je veliko onesnaženje tudi smog), v višjih legah pa je bolj toplo in sončno. Meglo in mraz dvigne iz dna šele veter.

Vlaga v zraku in padavine

V zraku je vedno določena količina vode. Pojavlja se v treh agregatnih stanjih: trdo - sneg, led, tekoče - kapljice, plinasto - vodna para oz. vlaga.

Količina vlage se v zraku spreminja glede na temperaturo zraka - če je zrak toplejši, lahko sprejme več vlage. Dovajanje toplote (od sonca) bo vlago v zraku posušilo. Če se zrak ohlaja, sprejme manj vlage, zato se vlaga začne zgoščevati v vodne kapljice ali v ledene kristale - kondenzacija vlage (oblaki, padavine). Če voda prehaja iz tekočega v plinasto stanje, govorimo o izparevanju - evaporacija.

Količino vlage v zraku merimo v g/m3 zraka (absolutna vlaga), najpogosteje pa vlažnost zraka izražamo v % (relativna vlaga).

Količino padavin izražamo v mm = 1l/m2, grafično pa prikažemo s klimogramom.

Padavine vedno nastanejo tako, da se zrak dviga in se pri tem ohlaja. Pri tem nastanejo drobne kapljice (oblaki), ob nižjih T pa ledeni kristalčki. Ko postanejo tako veliki in težki, da ne morejo več lebdeti v zraku, padejo na tla v obliki padavin. Toe so lahko v tekočem ali trdnem stanju. V oblakih nastaja dež, sneg in toča, na površju pa rosa, slana, ivje, žled, poledica.

Vrste padavin na nastanek:

• Orografske padavine - zrak se dviga ob orografskih (gorskih) pregradah, ko vetrovi prisilijo hladen zrak, da se dviguje čeznje; zrak se pri tem ohlaja, posledica so močne padavine na privetrni strani gora, na nasprotni pa je bolj sušno; npr Himalaja / Tibet;
• Konvekcijske padavine - ko se zrak zelo segreva, je lažji in se dviga v ozračje, pri tem se vlaga kondenzira; npr. poletne nevihte, vsakodnevni popoldanski dež ob ekvatorju.
• Ciklonske padavine - nastajajo ob stiku tople in hladne zračne fronte, ko se mora topli zrak, ki je lažji, dvigniti nad hladnega oz. ga ta izpodrine; to povzroča kondenzacijo in padavine; tipične so za zmerno topli pas;

Zračni pritisk in vetrovi

Zrak zaradi težnosti pritiska na zemeljsko površje. Meri se v Hpa (hektopascal) ali mb (milibar) z barometrom. Normalni zračni tlak na 0 m n.v. = 1013 hpa. Zračni tlak z nadmorsko višino upada, saj se pritisk zračnih mas z višino manjša.

Vetrovi nastanejo, ker se zračne mase v vodoravni smeri pretakajo od območij z visokom tlakom proti območjim z nizkim tlakom. Hitrost vetra merimo v km/h, obstaja tudi Beaufortova lestvica (razdeljena na 12 stopenj po opazovanju narave). Za določanje smeri vetra (vedno iz katere piha) in hitrosti vetra uporabljamo večinoma anemometer.

Vrste vetrov:

• krajevni in lokalni vetrovi - obalni, pobočni, burja, jugo, maestral, fen, krivec…
• stalni vetrovi - pasati
• izmenjujoči vetrovi - monsuni

Cikloni in anticikloni:

• ciklon je območje nizkega zračnega pritiska in prinaša slabo vreme, oblačnost in padavine; zrak se v ciklonu dviga, ohlaja in kondenzira;
• anticiklon je območje visokega zračnega pritiska in prinaša jasno in lepo vreme, pozimi tudi mrzlo; zrak se v njem spušča, pri tem segreva in posuši vlago.

Polarna fronta

Je stik mrzlega in toplega zraka, ki se v valovih premika okoli 60. vzporednika. Ciklon potuje od Z proti V, znotraj njega se oblikujeta topla in hladna fronta. Pri tem se topel zrak nariva nad hladnega oz. ga hladen izpodriva (ker je težji) in tako nastanejo oblaki in padavine.

Slika: Shematski prikaz visokega in nizkega pritiska ter nastanek polarne fronte

Podnebni pasovi

Podlaga za delitev podnebij v posamezne skupine in vrste so toplotni pasovi. To so ogromna območja s podobnimi podnebnimi razmerami. Severno in južno od ekvatorja sega do povratikov tropski ali vroči pas. Naslednji je zmerno topli pas, ta sega do tečajnikov, zadnji pa je polarni pas, ki sega do polov. Na prehodi ločimo še subtropski in subpolarni pas.

Znotraj toplotnih pasov razlikujemo različne podnebne tipe ali na kratko podnebja. Za njihovo določitev je pomembna temperatura, količina padavin ter njihvoa razporeditev preko leta. Grafično jih prikazujemo s klimogrami.

Podnebni in rastlinski pasovi

Tropska podnebja

• EKVATORIALNO: visoke T (25-30°C), celo leto veliko padavin (nad 2000mm), velika vlaga v zraku, sopara, insekti; neugodno za življenje, tropske bolezni; tropski deževni gozd (Amazonija, Kongova kotlina, Indonezija); velik gospodarkki pomen: les, plantaže (banane, kavčuk, kakav), preveliko izsekavanje gozdov, posledice izpiranje tal, erozija, nerodovitnost, izginjanje živalskih in rastlinskih vrst, manj kisika v ozračju; stara plemena; rdeče prsti, izprane;

• SAVANSKO IN STEPSKO: T celo leto nad 22°C, krajšanje deževne in daljšanje sušne dobe od ekvatorja proti S in J, P od 500-1500mm; savana (visoka trava, redka drevesa), značilno živalstvo; stepa (nižja trava, grmičevje); rdečkasto rumene prsti;

• PUŠČAVSKO / POLPUŠČAVSKO: malo P (250 - 500mm), visoke T, velika dnevna nihanja T (tudi do 50°C), jasno vreme; puščavsko rastje prilagojeno suši, oaze (podtalna voda); marsikje nahajališča nafte in zemeljskega plina; puščavske prsti;

Subtropska podnebja

• SREDOZEMSKO / MEDITERANSKO: vroča in suha poletja, mile in vlažne zime; T redko pod 0°C, P manj kot 1000mm; značilno sredozemsko rastje (nizko zimzeleno grmičevje - makija in zimzelena drevesa), tudi kulturno (agrumi, smokve, trta, oljke) - gospodarski pomen: turizem, rdeče in rjave mediteranske prsti;

• MONSUNSKO: vpliv monsunskih vetrov, ki nastanejo kot posledica različnega segrevanja morja in kopnega in s tem različnega zračnega pritiska; poletni vlažni monsun (vetrovi iz morja, veliko P, poplave), zimski suhi monsun (vetrovi iz kopnega, suho in hladno); veliko prebivalstva Azije, znana kulturna rastlina riž; naravno je monsunsko gozd (odvrže liste v času suše); prsti izprane, slabo rodovitne, razen ob rečnih naplavinah;

Zmerno topla podnebja

• OCEANSKO: območja ob oceanu, majhne T raulike med poletjem in zimo, celoletna enakomerna loličina P, pogosta vetrovnost, oblačnost, veliko zračne vlage; vednozelena območja (travniki, pašniki), listnati gozdovi; pomembno kmetijstvo; v Z in SZ Evropi vpliv toplega Zalivskega toka; zahodni vetrovi imajo velik vpliv na vremenske razmere po Evropi; rodovitne rjave prsti;

• CELINSKO: večanje T razlik med poletjem in zimo proti notranjosti kontinenta, poletja bolj vroča in zime bolj hladne (kopno hitro ohlaja in segreva), več P zgodaj poleti, vse manj P z oddaljevanjem od morja (npr SV Slovenija); rastje prehaja iz gozdov na travnate pokrajine ter polpuščavske / stepske predele (visokotravna stepa v V Evropi, prerije v S Ameriki, pampe v J Ameriki); zaradi črne prsti razvito poljedelstvo in živinoreja; černozjom (visoke stepa);

• ZMERNO HLADNO: kratka poletja in mrzle, dolge zime, malo P; prevladuje iglasti gozd - tajga z edinim listavcem brezo; gozd in les pomembni gospodarski dejavnosti, zlasti končni izdelki (Finska, Švedska, Rusija-Sibirija, Kanada); za primerjavo gre tropski les v izvoz le kot surovina - nižja cena; sive sprane prsti;

Mrzla podnebja

• TUNDRSKO: poletne T pod 10°C, zime do -40°C, P zelo malo (pod 250mm - puščave!), ni izhlapevanja; tla globoka zamrznjena, vhhnja plast se odtali le v kratkem poletju; rastje tundra (mahovi, lišaji, nizko grmičevje); pomembnaštevilna novo odkrita nahajališča nafte in zem. plina (Sibirija, Kanada, Aljaska); tundrska prst;

• POLARNO: velni sneg in led; polarni dan / noč; povprečna letna T -20°C; P zelo malo (do 150mm), ker ni izhlapevanja; ni rastlinstva, preko Arktike potekajo letalske poti; številni naravni viri prihodnosti (odkrivajo nahajališča premoga, nafte, drugih rud), v polarnih morjih veliko planktona (osnovna hrana ogromno živalskim vrstam); prsti ni;

VODOVJE

Kroženje vode in delitev voda

Zemljo imenujemo modri planet, saj kar 71% njenega površja pokriva morje. Če morju prištejemo še vse vode na kopnem, vode prekrivajo kar tri četrtine našega planeta. Za preživetje in razvoj človeštva je voda nujno potrebna.

Razmerje med slano in sladko vodo: slana voda-97,5%, sladka voda-2,5%; delež sladke vode: 69% ledeni pokrov, 30% podzemeljska voda, 1 % uporabne vode (ki je vedno bolj onesnažena);

Količina vode na Zemlji je stalna in nenehno kroži - svetovni vodni obtok. Zaradi kroženja se voda nenehno obnavlja (v rekah v nekaj dneh, v velikih jezerih v nekaj letih) - samočistilna sposobnost vode.

Gospodarski pomen vode je zelo velik: kmetovanje, industrija, pridobivanje energije, promet.

Slika: Svetovni vodni obtok

Podzemeljska voda

Je padavinska voda, ki je s pronicanjem prišla pod Zemljino površje. Nahaja se v obliki:

Podtalnice

Prosta talna voda; nastane, ko padavinska voda skozi propustno plast pronica do neprepustne plasti; ima svojo gladino, ki se spreminja glede na količino padavin (ob veliki količini le teh, lahko pride do poplav); velik pomen za ljudi - najpomembnejši vir pitne vode; večina nahajališč podtalnice je v gosto naseljenih, širokih rečnih dolinah in kotlinah, zato je zelo občutljiva na onesnaževanje (ogrožajo jo: industrija, kmetijstvo, promet, odlagališča odpadkov, kmetijska dejavnost, prekomerno črpanje…);

Arteške vode

talna voda, ujeta v prepustni plasti med dvema nepropustnima plastema; je pod pritiskom, zato pride na površje ob izvrtanju vrtine arteški vodnjak (puščavski in polpuščavski svet Afrike, Avstralije); uporabljajo jo tudi za napajanje živine in namakanje;

Skalne vode

Podzemeljska voda, ki se nabira v razpokah in votlinah v (apnencu), na površje pa pride v kraških izvirih;

Slika: Območja s podtalnico v Sloveniji

Tekoče vode

Med tekoče vode prištevamo potoke in reke različnih velikosti.

• rečni sistem: vodno omrežje reke s svojimi pritoki
• porečje: celotna površina, s katere vse tekoče vode odtekajo v isto reko, npr. Posočje, Podravje… (največje ima Amazonka, polovico manjše Kongo, Mississipi…); velikost porečja meriko v km²; razvodnica: črta, ki razmejuje dve porečji;
• povodje: celotna površina, s katere se reke stekajo v isto morje; Slovenija ima veliko porečij, a le dve povodji - jadransko in črnomorsko;

Rečni režim

Je povprečno spreminjanje pretoka vode med letom. Višina reke se spreminja, ker reke dobivajo med letom rallično količino vode; to je odvisno od podnebja, od pritokov z drugih ozemelj (velike reke). Nadpovprečno povečana gladina vode opozarja na bližajoče poplave, nizka pa na sušo. Pretok vode je najboljši pokazatelj vodnatosti reke, merimo ga v m³ vode, ki e eni sekundi na določenem mestu odteče skozi strugo (m³/s). Ločimo več rečnih režimov.

Enostavni rečni režim

Reka dobiva vodo le od enega vira (dežni - največji pretok v času deževja, snežni - največji pretok v času taljenja snega, ledeniški - v času taljenja ledu).

Mešani rečni režim

Na pretok vplivata dva dejavnika (snežno-dežni - prvi višek je spomladi zaraditaljenja snega, drugi pa jeseni zaradi dežja, dežno-snežni - obratno).

Kombinirani rečni režim

Velike reke dobijo vodo iz različnih klimatskih območij.

Slika: Slovenske reke in njihovi rečni režimi

Pomen tekoče vode za ljudi

Dejavnik naselitve in vir pitne vode in hrane.,vir energije in tehnološke vode, vir za namakanje, prometna pot, nudijo možnosti za rekreacijo in turizem. Onesnažbvanje rek se je močno povečalo z razvojem industrije, kmetijstva, poselitve, prometa, višjega življenskega standarda.

Jezera

Jezera so velike kotanje na kopnem, ki jih zapolnjuje stoječa voda: jezera, bajerji, kali, ribniki, lokve, močvirja, barja in ki nimajo neposredne povezave z morjem (v Sloveniji jih je okoli 1300!). Med seboj se ločijo po velikosti, globini, obliki, načinu nastanka. Pojavljajo se v vseh klimatskih območjih in na različnih nadmorskih višinah (Mrtvo morje - 395m Titicaca + 3812m). Večina je sladkovodnih, poznamo pa tudi polslana in slana (Mrtvo morje 275‰…, morje povprečno 35‰).

Poznamo več vrst jezer: ledeniška (Bohinjsko, Blejsko, Gardsko, Velika jezera v S Ameriki…), tektonska v tektonskih jarkih in kotlinah, ozka in podolgovata (Bajkalsko, Titicaca, Viktorijino…), kraška presihajoča (Cerkniško, Planinsko…), vulkanska v kraterjih ugaslih vulkanov, pa tudi umetna, ki so nastala zaradi delovanja človeka načrtno (akumulacijska jezera pri HE, npr. Naserjevo na Nilu, na reki Dravi, Savi…) ali nenačrtno (zaradi izkopavanj v rudnikih, jezeri pri Velenju, Kočevju…).

Voda v jezerih se počasi obnavlja, zato je še bolj občutljiva na onesnaževanje. Največje nevarnosti: industrijske odpadne vode, neurejeno odvajanje komunalnih voda, spiranje pesticidov s kmetijskih površin…

Morje

Svetovno morje sestavljajo:

• oceani - Tihi ocean (50%), Atlantski (26%), Indijski (21 %), ostalo (3%);
• robna morja - ležijo ob robu kontinentov, od oceanov jih ločijo otoki in polotoki (Severno Beringovo, Japonsko…);
• sredozemska - ležijo med kontinenti, od oceanov jih ločijo morske ožine, prelivi (ameriško in evropsko Sredozemlje);
• medotoška - ležijo med otoki (Filipinsko, Javsko…);
• stranska - ležijo v notranjosti kontinentov, z oceani so povezana z ozkini prelivi (Jadransko, Črno, Baltsko…);

Pomembno vlogo pri povezovanju oceanov, morij in zalivov med seboj imajo morske ožine naravnega nastanka Bospor, Dardanele, Gibraltlar…) in morski prekopi (umetno zgrajeni za potrebe ladijskega prometa - Sueški, Panamski, Korintski prekop…)

Fizikalne in kemične lastnosti morske vode

Temperatura

Je najpomembnejša fizikalna lastnost, odvisna od količine prejete sončne energije, zato najtoplejša morja ležijo v tropskem, najhladnejša pa v polarnem pasu. Morje se veliko počasneje segreva in ohlaja v primerjavi z ozračjem in kopnim. Neposredno se segreva in ohlaja le vrhnja plast. Globlje plasti morske vode se segrevajo in ohlajajo le z vertikalnim kroženjem vodnih gmot. V oceanih so T najvišje po navadi ob koncu poletja oz. zgodaj jeseni, najnižje pa na začetku pomladi.

slanost

Je najpomembnejša kemična lastnost. Podaja količino raztopljenih soli v morski vodi. Povprečna slanost je 35‰ ali 35 g raztopljenih soli v 1 kg morske vode. Slanost je dvisna od količine izhlapevanja, ki je večja pri višjih T, nižji vlažnosti in vetrovnemu vremenu (nadpovprečna slanost), slanost pa znižujejo (podpovprečna slanost) dotoki rek ter obilne padavine.

barva in prozornost

Barva je odvisna od osončenosti, globine morja, barve kamnin in poraščenosti morskega dna; prozomost tudi od osončenosti, zlasti pa od količine planktona (hladna in manj slana morja imajo več planktona, zato so manj prozona).

Gibanje morske vode

Valovanje

Nastane kot posledica delovanja vetra, lahko pa tudi podmorskih potresov in izbruhov vulkanov (cunami); to je nihanje morske površine, pri katerem se vodni delci v valovih vrtijo v krožnicah; z globino se valovanje umirja.

Plimovanje

Plimovanje (bibavica) je izmenično dviganje in upadanje gladine morja zaradi privlačnosti Lune in Sonca; plima nastopi na tisti strani Zemlje, ki je obrnjena proti Luni; istočasno se pojavi tudi na nasprotni strani Zemlje (oseka se pojavi v času vzhajanja in zahajanja Lune); morska gladina se približno dvakrat na dan dvigne (plima) in dvakrat niža (oseka), razlika znaša od 10cm do več kot 15m, povprečno pa 1-2 metra; največja razlika je v ozkih, lijakastih zalivih odprtih morij (Rokavski preliv med Veliko Britanijo in Francijo); visoko plimovanje je lahko ovira za promet, omogoča pa pridobivanje energije (plimske elektrarne);

Morski tokovi

Z njimi se prestavljajo ogromne količine morske vode; premikajo se različno hitro; nastajajo zaradi stalnih vetrov, razlik v temperaturi in slanosti morske vode…; na S polobli se vodne mase zaradi rotacije Zemlje premikajo večinoma v smeri urinega kazalca, na južni pa obratno; ločimo tople in hladne morske tokove: pomembno vplivajo na podnebje, velik vpliv imajo tudi na ribolov;

Slika: Smeri glavnih morskih tokov ter stalnih vetrov