Ta brskalnik ni podprt, zato nekatere funkcije ne bodo delovale.

Jezik

Jezik je temeljno sredstvo sporazumevanja. Z njim tvorimo sporočila, sprejemamo in razumemo.

Socialne zvrsti slovenskega jezika

Knjižna zvrst Neknjižna zvrst
Knjižni zborni jezik Prostorska (narečje, pokrajinsko pogovorni)
Knjižni pogovorni jezik Interesne (sleng, žargon, argo)

Knjižni jezik

Je pravilna zvrst jezika, skupen za vse slovence. Ima dve različici:

  • Zborni jezik - najbolj pravilna oblika knjižnega jezika, uporabljamo ga predvsem pri pisanju in branju ali pri pripravljenih govornih nastopih, pravila so zbrana v jezikovnih priročnikih (slovnica, slovar, pravopis).
  • Knjižni pogovorni - sproščena oblika knjižnega jezika, uporabljamo ga samo v govornem sporočanju.

Neknjižni jezik

Uporabljamo ga samo v govornem sporočanju, loči se po pokrajinah in skupinah.

Delitev:

  • prostorske zvrsti - ločijo se po pokrajinah in delih slovenije
  • narečje / dialekt - govorica, omejena na manjše zemljepisno območje; slovenščina je narečno zelo razčlenjena (okoli 50 narečij, ki so po podobnosti združena v 7 narečnih skupin - uporabljamo jih predvsem v govornem sporočanju)
  • pokrajinsko pogovorni jezik
  • interesne zvrsti - govorijo jih ljudje v skupinah, nastalih zaradi skupnih interesov
    • sleng - jezik ljudi iste starosti, najbolj znan je najstniški sleng - besede iz tujih jezikov, čustveno zaznamovane besede, hitro se spreminja, delno je pokrajinsko obarvan (ful, žur…).
    • žargon - jezik ljudi istega poklica, dela ali konjička, besede so neuradni strokovni izrazi posamezne stroke (šraufnciger, špricanje…)
    • argo - jezik skrivnih združb skupin na obrobju družbe, “zaprt”, drugim nerazumljiv.

Slovenske narečne skupine

Slika: Slovenske narečne skupine

Besedni in nebesedni jezik

Besedni jezik je besedilo, način sporočanja je z besedami. Nebesedni jezik so slike, odebeljeni naslovi, obarvan tekst…

Glasovne prvine jezika - glasovanje

Besede izgovarjamo z glasovi. V slovenskem knjižnem jeziku je 29 glasnikov (Fonemov), glasov, ki v okviru besed razločujejo pomen. O njih nas uči glasovanje (Fonetika).

Samoglasniki

Samoglasniki so i, e (ozki e), ε (široki e), a, , ɔ (široki o), o (ozki o) in u.

Samoglasniški trikotnik

Slika: Samoglasniški trikotnik

So nosilci zlogov - beseda ima toliko zlogov, kolikor ima samoglasnikov.

Naglas: Izgovarjamo jih različno močno - nekateri so izgovorjeni glasneje (naglašeni samoglasniki), drugi pa tiše (nenaglašeni samoglasniki).

Glede na število naglasov ločimo:

  • breznaglasnice / noslonke (na, in, ter, sem, si, ga…)
  • naglasnice
    • enoglasnice (mama, prt, ladja)
    • večglasnice (avtocesta, praslovanščina)

Naglasno mesto je preprosto, naučimo se ga z besedami.

Naglasna znamenja:

  • ´: zaznamuje mesto naglasa in dolžino, pri E in O tudi ožino (míza, péti, mórali)
  • ` kreativec: zaznamuje mesto naglasa in kračino (pès, nastòp)
  • ^ strešica: zaznamuje mesto naglasa in dolžino. Stoji samo nad črkama E in O, ko zaznamujeta širok Fonem (pêti, môra, mêdved)

Soglasniki

Delimo jih na zvočnike (6) in nezvočnike (15).

Zvočniki: delimo jih na ustne in nosne

nosni ustni
m, n r, l, v, j

Vsi so zveneči Fonemi. Največ različic ima pri goverjenju zvočnik V, ker se prilagaja glasovnemu okolju (vreme, vsak, vem). Pomagamo si z MLINARJEV.

Nezvočniki:

Zveneči Nezveneči
g, d, z, b, ž, dž t, s, h, š, k, f, c, p, š, č

Zveneči: GAD ZBEŽI + “Đ”

Nezveneči: TA SUHI ŠKAFEC PUŠČA

Pozor:

  • Predlog S/Z - vedno pišemo predlog S razen pred besedami, ki se začnejo na nezveneče predloge.
  • Predlog H/K - vedno pišemo predlog H, razen pred besedami, ki se začnejo na K in G.

Beseda

Beseda je dogovorjeno ime nečesa, ima svoj namen in dogovorjeno tvorno stran (sestavljen je iz črk / glasov).

Enopomenke / večpomenke

Glede na število pomenov ločimo enopomenke in večpomenke:

  • Enopomenke - Beseda ima samo en pomen. Gre predvsem za strokovne izraze / termine (etimologija).
  • Večpomenke - Beseda ima dva ali več pomenov. Prvemu pravimo osnovni, drugi pa so preneseni pomeni.

nekje 3 dlji

Sopomenke, protipomenke, nadpomenke, podpomenke, enakozvočnice

Glede na pomenske odnose med besedami ločimo:

  • Sopomenka - beseda, ki imajo enak pomen kot neka druga beseda (letalo - avion, kamjon - tovornjak)
  • Protipomenka - beseda, ki ima nasproten pomen (lep - grd, sreča - žalost)
  • Nadpomenka - beseda, ki ima širši pomen v primerjavi s podpomenko (vozilo - kamjon, avtomobil)
  • Podpomenka - beseda, ki ima ožji pomen v odnosu z nadpomenko (trgovec, učitelj, frizer - poklic)
  • Enakozvočnica - beseda, ki se enako piše in izgovarja kot druga beseda, ima pa drugačen pomen (biti - biti, hotel - hotel)

Besedna družina, tematsko polje

Glede na sorodnost ali tematsko povezanost besede družimo v besedne družine in tematska polja.

Besedna družina: skupina besed z istim korenom in sorodnim pomenom (učenje, učitelj, učenci, poučevati, naučiti…)

Tematsko polje: skupina besed, povezanih s skupno (enako) temo (učenje, šola, napor, ocene, učitelji, kreda, pouk…)

Izvor besed, prevzemanje besed

V slovenskem jeziku imamo domače in tuje besede, zato jih delimo na domače in prevzete besede. Kadar imamo na voljo domačo in prevzeto besedo, ima prednost domača.

Domače besede so besede, za katere menimo, da so še praslovenskega izvora in sp tako skupne tudi drugim slovanskim jezikom, ali pa so se razvile skozi zgodovino slovenskega jezika. Primer: mati, kri, nebo, hiša, miza…

Prevzete besede: so besede, ki smi jih v slovenščino dobili iz nekega drugega jezika. Delimo jih na:

  • Sposojenke: besede, ki so popolnoma prilagojene slovenskem jeziku v pisavi, izgovoru in pregibanju (kultura, miting, jogurt, pica…)
  • Tujke: delno prilagojene slovenskem jeziku, ohranile so zapis (jazz. renault, shakespeare…)
  • Citatne besede in besedne zveze: se pišejo, izgovarjajo in pregibajo kot v izvornem jeziku (first lady, ski open)

Pri iskanju izvora besede si pomagamo z etimološkim slovarjem (slovenski etimološki slovar), kjer je pojasnjeno, od kod beseda izvira in kakšen je njen prvotni pomen.


Književnost

Literatura / slovstvo = besedna umetnost

  • Je neosebna vrsta umetnosti, njena izrazna sredstva so besede.
  • Po vrednosti jo delimo na visoko (ti. klasiko) in nizko (trivialno, ceneno) književnost.
  • Vede, ki obravnavajo književnost:
    • Literarna zgodovina: književnost skozi čas = literarna obdobja
    • Literarna teorija: nadzvrsti in zvrsti književnosti, žanri književnosti (mladinska, potopisna, znanstveno fantastična, kriminalna…)
Zvrst Nadzvrsti Lirika (izpoveduje) Epika / pripovedništvo (pripoveduje) Dramatika (prikazuje)
Zvrsti / vrste sonet, oda, elegija, himna v verzih (ep, balada, romanca), v prozi (črtica, povest, pravljica, bajka, pripovedka, roman) komedija, tragedija, drama

Žanrska književnost

Mladinska književnost

Namenjena je otrokom in mladostnikom, le-tem pripadajo tudi glavne osebe, delimo jo na otroško in mladostniško književnost.

Mladostniška pripovedna proza

  • Glavne osebe so mladostniki od pribl. 12 do 18 let.
  • V vsebinah gre za soočanje odraščajočega posameznika z okoljem, družbenimi vrednotami in pravili, mladostnik pride pogosto v konflikt z njimi ali s samim seboj - posledica je uporništvo in kritičnost do družbenih in družinskih pojavov, ki mladim otežujejo življenje.
  • Značilna vrsta besedila je realistična mladinska zgodba, ki pripoveduje o dogodkih iz življenja mladih (težave v dozorevanju, ljubezen, prijateljstvo…).

Mladostniški romani

Glede na prevladujočo temo jih delimo na:

  • Roman o odraščanju (miselni in čustveni razvoj mladostnika, spoznavanje sveta in družbe, iskanje svoje vloge v tem, …)
  • Socialnopsihološki (povezanost družbe, družine in mladostnika - odtujenost v družini, prestopništvo, nasilje, narkomanija …)
  • Ljubezenski
  • Avanturistični
  • Potopisni
  • Vojni

Sodobni ustvarjalci mladinske književnosti so Ivo zorman, Slavko Pregl, Vitan Mal, Marinka Fritz Kunc (Janov krik, Kam grejo ptice umret …), Desa Muck (Blazno resno o seksu, Blazno resno zadeti …), Marjana Moškrič (Ledene magnolije, Sanje o belem štrpedu), Igor Karlovšek (Gimnazijec), Janja Vidmar (Princeska z napako)…

Potopis

Potopis je poročilo o potovanju - predstavlja dežele, pokrajine, mesta, prebivalstvo, običaje … ima praktično (izobraževalno) vlogo.

Literarni / leposlovni potopis pripoveduje o izkušnji potovanja na literaren način - vključuje subjektivne opise, pripovedi, pripovedovalčeva razmišljanja…

Razvijati se je začel že v srednjem veku (Marco Polo o potovanju v Mongolijo), v slovenski književnosti se je uveljavil v drugi polovici 19. stoletja (Fran Levsitk: Popotovanje iz Lilije do Čateža, 1858). V sodobni književnosti so Tomo Križnar, Evald Flisar, Branko Grašnik…

Potopis se pogosto pojavlja kot element znotraj drugih literarnih vrst, zlasti epa in romana (Homer: Odiseja, Cervantes: Don Kihot, Swift: Gullierjeva potovanja …)

Tomo Križnar: Nuba, Čisti Ljudje

Avtor Tomo Križnar (1954) je veliko potoval, delal kot prostovoljec v taboriščih beguncev, napisal veliko potopisov (Z biciklom okoli sveta, Mana: Z biciklom med indijanci, Nuba: čisti ljudje)

Potopis (Nuba, Čisti Ljudje) je izšel leta 1999. Prikazuje južni Sudan, pripoveduje o svojem prvem srečanju s to kulturo (1980) in o svoji drugi ekspediciji 20 let pozneje, ko je dezela v »sveti vojni« med muslimani (Arabci) in afriškimi plemeni. Oblasti plemenom onemogočajo pomoč svetovne javnosti - prepovejo dostavljanje hrane, domorodci jo dobijo le pod pogojem, da se versko spreobrnejo.

Avtor predstavlja značilnosti nubijskega življenja. Njegova pot je nevarna, a kljub mnogim opozorilom in nevarnostim vztraja, organizira pomoč Nubijcem (dostava hrane, zdravil), ker želi seznaniti svetovno javnost z genocidom, ki se dogaja v Afriki.

Orientalska književnost

Biblija (Sveto pismo)

V njem je ohranjena starojudovska (hebrejska) književnost - ena izmed književnosti starega orienta. Ime izhaja iz gr. ta biblia = knjiga knjig. Je temelj judovske krščanske religije.

Zgradba:

Stara zaveza

  • Temelj judovske in krščanske religije.
  • Napisana v hebrejskem in grškem jeziku.
  • Nastajala je od 7.st.pr.n.št. do 1.st.n.št.
  • Pripoveduje o izraelskem ljudstvu in zgodovini do Kristusovega rojstva.
  • Zgradba: 3 deli (Postava, Preroki, Hagiografi / spici)

To nism lih fix

Nova zaveza

  • Temelj krščanske religije.
  • Napisana v grščini.
  • Dokončno podobo dobila leta 400? n.št.
  • Pripoveduje o Kristusovem rojstvu, življenju in zveličanju.

Zgradba: 4 deli (evangelij, dejanja apostolov, pisma, Janezovo razodenje).

Sestavljajo jo besedila verskega in posvetnega značaja - poezija in proza. Ni le verska knjiga, ima tudi velik moralni, zgodovinski in kulturni pomen. S snovmi, motivi in idejami je vplivala na poznejšo književnost.

Najbolj razširjena knjiga na svetu, prevajana v svetovne jezike - prvi slovenski prevod: Jurij Dalmatin: Biblija, 1584.

Prilika o izgubljenem sinu

Besedilo je del Nove zaveze - Lukovega evangelija.

Vsebina

Oče je imel dva sina, med katerima je enakomerno razdelil bogastvo. Starejši sin je ostal doma, pridno delal in očetu pomagal, mlajši sin pa je odšel v svet in z nezglednim življenjem vse zapravil. Vrnil se je domov, oče mu je vse grehe odpustil in mu pripravil slavnostni sprejem, česar starejši sin ni razumel, oče pa mu je odgovoril, da je treba znati tudi odpuščati.

Besedilo pripoveduje o očetovi ljubezni, saj je le tako odpusti sinu vse, kar je storil slabega. Za zgodbo o družinskih odnosih se skriva verska resničnost - oče = bog, izgubljeni sin = grešnik, vzorni starejši sin = vernik.

Prilika / parabola? = besedilo, v katerem je sporočilo ponazorjeno s prispodobo - abstraktna snov s konkretno podobo.

Sporočilo: Bog ljubi človeka brezpogojno, tudi ljudje naj se ljubijo in si odpuščajo.

Jezikovne in slogovne značilnosti: stalne svetopismske besedne zveze, antiteze, stopnjevanje, mnogovezje.

Antika, Antična Književnost

Obdobje v Evropi, pred srednjim vekom, ki se razvija od 8.st.pr.n.št. do 5.st.pr.n.št. Razvijeta se prvi evropski književnosti: stara grška književnost in stara rimska književnost.

Stara grška književnost:

Od 8.st.pr.n.št. do 5.st.pr.n.št.

Razvija se v treh obdobjih:

  • arhaično (8. - 5.st.pr.n.št.) epika in lirika
  • ?atično / klasično (5. , 4.st.pr.n.št.) dramatika, proza
  • Helenistično (4.st.pr.n.št. - 5.st.n.št.) lirika, epika, dramatika

Razvija liriko, epiko in dramatiko, osrednje mesto zavzemata ep in tragedija.

Stari grki so verjeli v več bogov, ti imajo pomembno vlogo v književnosti = svet ljudi, bogov in polbogov.

Predstavniki: Homer, Sofokles, Ajshil, Evripid…

Pomen: vplivala na evropske književnosti različnih obdobij.

Stara rimska književnost

Od 3.st.pr.n.št. (ko je ujeti grk Livij Andronik prevedel Odisejo v latinščino) do 5.st.n.št.

Nastala je in se razvijala v močni odvisnosti od grške, prevzeli so vse pomembne grške zvrsti in vrste, jih prilagodili tradiciji in samostojno so razvili le satiro.

3 glavna obdobja:

  • Zlati vek
  • Srebrni vek
  • Obdobje poznega cesarstva

Predstavniki: Vergil, Plavt idr.

Homer: Odiseja

Avtor je Homer (9/8.st.pr.n.št.).

O njegovem življenju se ne ve veliko (za čast njegovega rojstnega mesta se poteguje kar 7 mest), bil naj bi slepi potujoči pevec - rapsod, glede avtorstva njegovih del se pojavlja t.i. homersko vprašanje = ali je oba epa (iliado in odisejo) res spesnil on.

Trojanski mit je pripoved o desetletnem spopadanju Grkov in Trojancev, o vzrokih njihovega vojskovanja in o usodi preživelih junakov. Povzetek mita pripomore k razumevanju Homerjevih pesnitev:

Na svatbi morske boginje Tetide in tesalskega kralja Peleja so se zbrali vsi bogovi z Olimpa, le Erida, boginja prepira, ni bila povabljena. Zato je vrgla med svate »Jabolko spora« z napisom Najlepši. Zanj so se potegovalje tri boginje: Hera, Atena in Afrodita. Za razsodnika so izbrale trojanskega kraljeviča Parisa, ki je zaradi prerokbe, da bo Troji prinesel nesrečo, rastel med pastirji. Jabolko je dosodil Afroditi in se tako zameril drugima dvema boginjama. Sklenili sta, da se bosta maščevali nad njim in nad Trojo.

Helena, žena špartanskega kralja Mendelaja, je bila najlepša ženska tistega časa. Ko jo je Paris ugrabil, so se Grki odločili za maščevanje. Bojni pohod nad Trojo je vodil Menelajev brat Agamemnon, junaka Ahil in Odisej pa sta se skušala pohodu izogniti.

Trojanska vojna je trajala deset let. Bojna sreča je bila zdaj na grški, zdaj na trojanski strani. O njej ni odločalo le junaštvo bojevnikov, ampak tudi volja bogov. Zaščitniki Grkov so bili Atena, Hera, Pozejdon, Hermes in Hedajst, Trojancev pa Apolon, Afrodita in Ares. Grki so nenadoma začeli izgubljati. Ahil se namreč ni hotel več bojevati, ker si je Agamemnon prilastil njegov vojni plen, lepo služkinjo Briseido. Na bojišče se je vrnil šele, ko je Hektor, največji trojanski junak, ubil njegovega prijatelja Patrokla. Dvoboj med Ahilom in Hektorjem se je končal z Grkovo zmago, a zmagovalcu so bogovi kmalu za tem zamerili smrt, ki mu je bila usojena že z rojstvom. Paris ga je zadel s puščico v peto, njegovo edino ranljivo mesto, in Ahil je izkrvavel. Grki kljub srditemu obleganju niso mogli zavzeti Troje, kar je bila tudi zasluga Eneja, junaka, ki je po Hektorjevi smrti postal vodilni trojanski bojevnik. Odisej se je domislil zvijače. Na njegov predlog so Grki naredili velikega lesenega konja in vanj so se skrili najboljši borci. Vsi drugi so se umaknili na bližnji otok, zato so Trojanci mislili, da so odšli in je spopadov konec. Zbrali so se okrog lesenega konja in ga odpeljali v mesto. Proslavljali so svojo zmago, potem pa trdno zaspali. Takrat so Grki zlezli iz konja in odprli mestna vrata tovarišem, ki so se medtem vrnili. Trojo so oplenili in porušili, njene prebivalce pa pobili ali odpeljali s seboj kot sužnje. Rešil se je le Enej, kar mu je pomagala mati, boginja Afrodita.

Grški mit govori še o Odisejevem vračanju domov na otok Itako, o Enejevih dogodovščinah pa pripoveduje rimski pesnik Vergil v junaškem epu, ki ima po glavni osebi naslov Eneida.

Odiseja je poleg Iliade najstarejša znana grška pesnitev.

Vsebina: Čas trajanja je 40 dni. Pripoveduje o potovanju Odiseja iz Troje domov na Itako, kjer ga čaka zvesta žena, Penelopa. Na poti doživlja veliko dogodivščin in pustolovščin (Otok Fajakov - tu sreča kraljično Navzikao, pripoveduje o svojih dogodivščinah: Kiklop- velik Polifem; Kirkin otok - pošasti Skila in Karibda…). Vse uspešno premaga ter prispe na domači dvor. Spremenjen v berača zmaga na tekmi z lokom, obračuna s snubci, po spravi srečno zaživi s svojo ženo.

Zvrst: pustolovski - junaški ep. Ep = pesnitev velikega obsega, zapisana v verzih, ki zajema snov z verstva, zgodovine in mitologije. Pripoveduje o junaških dejanjih in bojih. Odiseja je postolovski ep, ker pripoveduje o pustolovščinah glavne osebe, junaški pa, ker je Odisej junak.

Glavna oseba Odisej = idealiziran junak, popoln v moči in lepoti, vendar umrljiv.

Zgradba:

  • 24 spevov, več kot 12000 verzov (heksameter).
  • 3 motivni sklopi (potovanje Odisejevega sina Telemaha, Odisejeve pustolovščine, Odisejeva vrnitev domov) so povezani in prepleteni tako, da tvorijo premišljeno zgrajeno pripovedno celoto.
  • Okvirna pripoved. ??
  • Slog: glavna slogovna značilnost je epska širina.

Antična dramatika

Grki in Rimljani so postavili temelje evropski dramatiki in gledališču, razvijeta se tragedija in komedija.

Značilnosti:

  • Nastanek povezan z verstvom (obredi v čast bogu Dionizu).
  • Uprizarjali na prostem, številčno občinstvo.
  • Pomembno vlogo ima zbor (pel in plesal).
  • Grki gojijo tragedijo, Rimljani pa komedijo.

Tragedija:

  • Resnobna igra o mitičnih junakih nekdanjih časov (iz bajk, pripovedk, epov).
  • Na oder so postavljali pretresljive dogodke, z žalostnim izidom, junakova vsoda se preobrne v nesrečno smrt.
  • Gledalec ob tem občuti notranje očiščenje / katarzo, pretresenost, nato pomiritev ob neizbežni vsodi.
  • Pomembno vlogo imajo bogovi.
  • Avtorji: Ajshil, Sofokles, Evripid…

Sofokles: Kralj Ojdip

Avtor: Sofokles (okoli 496 - 406 pr.n.št.).

Velja za najpomembnejšega grškega dramatika, napisal je 123 iger, v celoti phranjenih 7, najbolj znani tragediji Kralj Ojdip in Antigona.

Kralj Ojdip:

  • S tragedijo Antigona predstavlja enega od vrhov antične dramatike - književnost, besedilo je nastalo na podlagi mita o tebanski kraljevi hiši.

Mit o tebanski kraljevi hiši je podlaga Sofoklovih tragedij Kralj Ojdip in Antigona.

Tebanskemu kralju Laju in njegovi ženi Jokasti je bilo prerokovano: če se ne bosta izognila rojstvu sina, bo ta ubil očeta in se poročil z materjo. Otrok se je kljub opozorilu rodil in kralj se je poskušal rešiti napovedane usode tako, da je dal dečku prebosti kite ob gležnjih in ga izročil služabniku; ta naj bi nemočnega otroka pustil na planini Kitajron, da bi ga požrle zveri. A služabniku se je deček smilil, zato ga je izročil pastirju korintskega kralja Poliba. Kralj ni imel svojih otrok, zato je fanta posvojil in mu dal ime Ojdip (ojdipus v grščini pomeni oteklonog). Ker je nekoč pijan gost Ojdipu dejal, da ni Polibov sin, je odšel v Delfe, kjer naj bi mu v preročišču povedali, čigav otrok je. Preročišče pa mu v zvezi s tem ni dalo neposrednega odgovora, ampak le strašno napoved, da bo ubil očeta in se poročil z materjo. Ojdip je bil prepričan, da sta kralj Polib in njegova žena Meropa njegova starša, zato se ni upal vrniti v Korint, da se prerokba ne bi uresničila. Med tem je tudi tebanski kralj Laj potoval v Delfe. Ker se neki popotnik ni hotel umakniti z ozke poti, ga je voznik udaril z bičem in prišlo je do pretepa, v katerem je popotnik ubil kralja Laja in vse njegovo spremstvo. Rešil se je en sam mož, ki mu je uspelo pobegniti. Neznani popotnik pa ni bil nihče drug kot Ojdip, ki je tako nevede uresničil prvi del prerokbe.

Kmalu po kraljevi smrti je prišla na Tebe druga nesreča v podobi Sfinge. Ta ljudožerska

Kle manjka ampak uglaunem ja stvar se uresniči in se poroči z matero. Treba še nabavit ta list…..

Vsebina: Kralj Ojdip v Teban obljubi ljudstvu, da bo našel morilca prejšnjega kralja in bo mesto tako rešil kuge. Izve, da je morilec sam, tako se je uresničila vsoda, ki so mu jo že pred rojstvom določili bogovi. Ojdip je nevede ubil svojega očeta, tebanskega kralja Laja in se poročil z lastno materjo Jokasto. Imela sta 4 otroke: sinova Eteokla in Polinejka, ter hčeri Abtigono in Ismeno. Ko je izvedel za svojo krivdo, se je oslepil in odšel na goro Kitajron, Jokasta pa je storila samomor. Oblast prevzame Kreon, Jokastin brat.

Zgradba: Dogodki se hitro zapletajo in razpletajo = dogajanje je dinamično, napeto, zgradba dramskega trikotnika.

Dramski trikotnik

Slika: Načelo trojne enotnosti

  • Načelo trojne enotnosti = enotnosti kraja, časa in dogajanja.
  • Analitična drama = sedanje dogodke pojasnjuje s pogledom v preteklost.

Osebe: V osredju je človek, čeprav bogovi določijo vsodo = volja bogov. Pomembno vlogo ima zbor, ki posega v dogajanje, ustvarja vzdušje, sporoča življenska spoznanja, modrosti.

Ojdipova tragičnost: Ojdip je »kriv brez krivde« - zagrešil je dvojni umor, to so mu med rojstvom določili bogovi, ni imel druge možnosti.

Srednji vek pri slovencih

V času od 10. do 14. stoletja se v slovenski književnosti razvija ljudsko slovstvo in polliteraturna besedila za cerkveno rabo (pismenstvo).

Pismenstvo:

  • Izraz za začetke slovenske književnosti v srednjem veku.
  • Besedila so nastala od 10. do začetka 16. stoletja na Koroškem, Gorenjskem, Dolenjskem, Goriškem.
  • Besedila so cerkvenega značaja, malo posvetnih besedil (slovenska imena, meseci, števniki, prisege).
  • Kraške molitve, nagovori in pesmi, zapisali so jih tuji duhovniki.
  • Najpomembnejši zapis:
    • Brižinski spomeniki,
    • Celoviški ali rateški rokopis,
    • Stiški rokopis.

Brižinski spomeniki

Nastali so okoli leta 1000 (prepis starejših besedil iz 9.st. - napisal nemški duhovnik) na Koroškem. Najdeni so v Freisingu (Brižini) v 19.st. (v latinskem zborniku) danes shranjeni v munchenski knjižnici.

Zgradba (3 deli):

  1. Brižinski spomenik - obrazec splošne spovedi
  2. Brižinski spomenik - pridiga o grehu in pokori
  3. Brižinski spomenik - obrazec splošne spovedi

neki mi je čudno kako se ponovijo 1. in 3. ma se mi ne da poguglat

Pisani so v latinici, črkopis je karolinška minuskula. Jezik je slovenščina v zgodnjem obdobju, brez narečnih posebnosti in tujk.

Pomen: so prvi slovenski zapis, imajo velik kulturni in jezikovni pomen.

2. Brižinski spomenik: pridiga o grehu in pokori

Je pridiga - polliteralno besedilo. Poučno in vzgojno pridiga preprostejšim, zato vsebuje besedilo ponazoritve - zglede / eksemple iz življenja.

Vsebina: Nagovor duhovnika, ki v kratki nazorni in pregledni obliki podaja krščanski nauk o grehu in zveličanju. Zaradi Adamovega greha (negativen zgled) je prišlo nad človeštvo veliko nesreč (skrbi, bolezni, smrt). Treba se je odpovedati pregreham (tatvine, umori), da bi dosegli zveličanje - zgled so krščanski mučenci in svetniki (pozitiven zgled). Na koncu poziv h kesanju, zveličan bo …[missing]

Humanizem in renesansa

Traja od 14. do 16. stoletja.

Humanizem: Iz latinščine homo = človek, humanic = človeški. Je znanstvena in literarna dejavnost po letu 1350, v osredju je človek, ne bog.

Renesansa: Iz Francoščine renaissance = ponovno rojstvo. Je kulturno obdobje od 14. do 16. stoletja. Odkritje sveta in človeka, človek je s svojim razumom, čutnostjo in zmožnostmi najvišja vrednota (uživanje, življenje, narava, razum, moč, lepota).

Razvila je vse nadzvrsti književnosti:

  • Lirika: Tremi k spojitvi čutne in duhovne lepote - pesniški slog je okrašen s prispodobami in metaforiko, eleganten. Osrednja zvrst je sonet. Glavni predstavnik je Francesco Petrarca.
  • Pripovedništvo: Razvije predvsem novelo in roman. Novela je pripoved krajšega obsega, snov je iz stvarnega življenja, zgradba je zaokrožena okoli enega dogodka, oseb je manj, zaplet in razplet sta presenetljiva, včasih ima glavno vlogo predmet. Mojster Giovanini Boccaccio. Roman - srednjeveški in novi tipi (pastirski, potepuški, ljubezenski) - mojster Cervantes.
  • Dramatika: Po antičnih vzorcih, novost so snovi in ideje, ki jih je zajemala iz sodobnega življenja. Mojster William.

Renesančno gledališče

Značilnosti:

  • Bilo je leseno, delno nepokrito gledališče.
  • Prostor je bil osmerokotne ali okrogle oblike s tremi vrstami balkonskih sedežev.
  • Oder so gledalci obkrožali s treh strani.
  • Preprosta scena.
  • Odrski rekviziti in kulisa so bili skromni, vendar izraziti nad zadnjim delom odra je bil balkon, ki je občasno služil igralcem za prizore, ki so se dogajali na balkonih (npr. Romeo in Julija) ali na grajskem obzidju (npr. Hamlet).
  • Vse vloge v gledališču so igrali moški.
  • Gledališče je bilo odprtega tipa.

Posebnosti renesančne dramatike:

  • Po zgledu antičnih tragedij in komedij je hotela ustvariti nove oblike, vendar se je kasneje odmaknila od njih.
  • Snovno je začela posegati v sodobno življenje, in to v vse sloje - v osredju je človek, ne bogovi.
  • Prepletala je tragično in komično, kar je bilo v antiki strogo prepovedano.
  • Rušila je trojno enotnost (to pomeni, da se je drama dogajala na enem samem prostoru v zelo kratkem času, obravnavala pa je en sam temeljni dogodek).
  • Dogajanje je razširila, obravnavala je več dogodkov v daljšem časovnem razmiku, menjala je prizorišče.
  • Zgradba drame je pogosto sintetično - analitična, kar pomeni, da je vzroke za dogajanje potrebno iskati že v preddogajalnem času.

William Shakespeare: Romeo in Julija

Avtor William Shakespeare (1564 - 1616), angleški pesnik in dramatik, velja za enega največjih besednih umetnikov vseh časov. Bil je igralec in režiser, solastnik gledališč. Pisal je tragedije (Hamlet, ROmeo in Julija, Othello, Kralj Lear…), komedije (Komedije zmešnjav, Mnogo hrupa za nič, Uročena trmoglavka, Sen kresne noči…), kraljevske drame (Kralj Ivan, Richard II, Henrik IV…)

Romeo in Julija je tragedija v petih dejanjih.

Vsebina:

V veroni živita sprti družini Capuleti in Montegi. Mladi Monteg Romeo se na plesu pri Capoletovih zaljubi v domačo hčer Julijo - gre za veliko ljubezen na prvi pogled, ki pripelje do skrivne poroke.

Romeo je nato izgnan iz mesta, starši pa hočejo Julijo poročiti s Parisom. Da bi se tega rešila, s pomočjo prijatelja meniha Lorenza spije čarobni napoj, s katerim zgleda navidezno mrtva. Julijo “pokolpjejo” v grobnico. Lorenzo skuša obvestiti Romea o resnici, vendar do Romea pride le novica, da je Julija mrtva.

Obupan se vrne v mesto, v dvoboju ubije Parisa. Nesrečen spije strup in ob Juliji umre. Ona se nato zbudi, zagleda Romea in se nesrečna zabode z mečem. Po njuni smrti se družini pobotata.

Dramski konflikt: Temeljni dramski konflikt je nasprotje med pozitivnimi in negativnimi čustvi, med ljubeznijo in sovraštvom.

Dramski trikotnik

Slika: Načelo trojne enotnosti

Pomembno vlogo imajo vsoda in naključja, osebe so prikazane romantično, slutijo nesrečo, z njimi se poigrava kruta vsoda, njihova čustva so silovita, tragičnost pa se kaže predvsem v tem, da sta Romeo in Julija nemočna pred sovražnim svetom, ki ju obkroža. Propadeta zaradi ljubezni, ki jima pomeni največji ideal in sta zaradi nje pripravljena umreti.

Ideja: Ljubezen je globoko pozitivno čustvo, je močnejša in bolj pomembna od sovraštva.

Primerjava med antično in renesančno dramatiko:

Antična (Sofokles: Kralj Ojdip) Renesančna (Shakespeare: Romeo in Julija)
Človekov propad in nemoč so posledica volje bogov. Tragičen razplet je posledica volje, čustev, ravnanj, okolja - junak je konkretna individualnost.
Analitična drama. Sintetična drama.
Pravilo treh enotnosti. Ne upošteva pravila treh enotnosti (besedilo daljše, več prizorišč in oseb).

Cervantes: Don Kihot

Avtor Miguel de Cervantes Saavedra (1547 - 1616) je eden najbolj znanih španskih pisateljev, pisal je tudi poezijo in dramatiko, zaslovel je z romanom Don Kihot.

Don Kihot je prvi novoveški roman. Je parodija na vitežke romane. Parodija je književno delo, ki posnema ideje, dogodke in junake drugih literarnih del, vendar se jim posmehuje, jih sprevrača v nasprotje.

Zgrajen je iz dveh delov (1605, 1615).

Vsebina: Revnemu vaškemu plemiču Kihani se ob branju viteških romanov “zmeša”, kot vitez Don Kihot iz Manče se odpravi pustolovščinam naproti s plemenitimi cilji: ščititi slabotne pred nasilnimi, boriti se za dobro, pravico in resnico. Spremlja ga oproda Sančo Pansa, njegova izbrana dama (sicer kmečko dekle) je Dulsineja Toboška. Po mnogih prigodah (kmet in pastirček, boj z mlini na vater) se vrne domov, razočaran, “spametovan in streznjen” umre.

Boj z mlini na veter: Don Kihot si ob pogledu na mline na veter zamisli, da so to velikani z velikimi rokami, ki jih mora napasti. Sančo Pansa ga prepričuje, da to ni res, a njegov gospodar vstraja, s konjem in sulico se zagati na mline , njihove vetrnice se zaradi vetra premaknejo in s seboj potegnejo DOn Kihota in odvrši in pade z Rosinantom vred na tla. Ko Sančo Pansa pomaga, da vstane, Don Kihot vztraja pri tem, da so to veliki velikani, ki jih je začaral nek čarovnik.

Tema: Nasprotje med idealizmom in realizmom.

Idealizem (Don Kihot) Realizem (Sančo Pansa)
Obubožan plemič, nesebičen, poduhovljen.
(idealizem, nadzemeljsko)
Preprost, naiven kmet brez domišlije.
(Realizem, prakticizem)

Ideja: Kritika srednjeveških vitežkih romanov. Človek ima pravico, da svobodno izbira svojo življensko pot, človek brez idealov ne more živeti.

Renesančne značilnosti:

  • Človekova samozavest,
  • ponos, raumskot??
  • človekova svobodna izbira poti

Tragikomičnost: Don Kihot je bolj tragičen kot komičen lik - dobre misli in dela se mi največkrat sprevržejo v zlo zanj ali za druge. Sanjskega sveta ni našel, izgubil je iluzije in ideale.

Reformacija in Protestantizem

Traja od 1550 do 1600.

  • 1550 - izide prva tiskana knjiga: Abecednik in Katekizem.
  • 1600 - nastopi protireformacija.

Značilnosti:

  • Reformacija: (lat. Reformare - preoblikovati, preurediti) - versko gibanje v Evropi v 16. stoletju. Zahtevala je spremembe cerkva (plačevanje odpustkov, razkošje, nemoralnost duhovščine…).
  • Protestantizem: gibanje, ki nasprotuje cerkvenemu razkošju - borili so se proti praznoverju vernikov, odpravili celibat…

Je obdobje, ki temelji na zahtevi po spremembi cerkve, pristopa proti napakam (npr. odpustki), zahteva branje svetega pisma v materinem jeziku.

Pomen: Obdobje je za književnost zelo pomembno, saj je slovenščina postala knjižni jezik, gre za začetke slovenske književnosti, ki je še neumetniška, poučna, namenjena cerkvenim potrebam.

Najpomembnejša dela so:

  • Primož Trubar: Abecednik in Katekizem (1550).
  • Jurij Dalmatin: Biblija (1584) - prvi slovenski prevod.
  • Adam Bohorič: Zimske urice (1584) - prva slovenska slovnica.

S tem se začne širiti tudi zavest o skupnosti slovencev, za spomin na tako pomembno obdobje imamo danes slovenski državni praznik - dan reformacije (31. oktober).

Predstavniki: Primož Trubar, Jurij Dalmatin, Sebastijan Krelj, Adam Bohorič.

Primož Trubar: Proti zidavi cerkva

Avtor Primož Trubar (1508 - 1586) se je uveljavil kot začetnik in glavni ??? protestantizma in reformacije v slovenski književnosti. Je avtor prvih tiskanih knjig (22 v slovenščini) in s tem utemeljitelj slovenskega knjižnega jezika.

Njegova najbolj znana dela so:

  • Abecednik in Katekizem, 1550
  • Cerkvena ordininga (cerkveni red), 1564
  • Evangelij svetega Matevža, 1555

Proti zidavi cerkva:

Pred oseminudvajseti lejti, tedaj, kedar sem v Loki per Radočaju farmošter bil, je bila gori nad Kompolom v vinogradih ena baba; ta se je svetila inu pravila, de s. Sebastijan inu s. Roh vsako nuč k ni prideta, ž nogovorita inu velita, da se nima na tim hribu nad Kompolom inu Šemačino eno cerkiv sturi inu sezida; akutiga ne dejo, taku hočta čez te ludi inu čez živino tak pomor inu žlize poslati, de malo ludi inu živine živeostane; onadva tudi hočta vse vinograde inu pole s točo pobiti. Takim babskim hudičevim marinem so tipreprosti ludje verovali, inu zdajci od lesa inu iz desak sture eno kapelico inu začno undu mašovati, živino inu drugu blagu ofrovati inu perpravlati kamine h timu zidanu. Ampak jest sem takimu zidanu inu ofrovanumočnu zuper pridigal inu govuril; za tiga volo so mene hoteli ti farmani na Šemačini biti, de sem od nihmoral pobegniti. Natu pošlem mujga vikarja, gospud Jerneja Rugelna, h ti babi inu pustim vprašati, v kateriuri inu v kakovi štalti ta dva svetnika k ni hodita; natu je ona djala, ob pulnoči vselej dva lipa črna moža k niprideta. H timu je gospud Jernej rekel, nekar ne pravi, de sta črna, temuč de sta bela, zakaj ti zludji so črni,svetniki so beli. Ona odguvori: “Ja, gospud, jest hočo reči, de sta bela.” Glih taku ena druga baba je hotela imejti, de bi se bila ta tretja cerkov gori na Bruniki per tih Trijeh kralihzidala. Blizi mujga rojeniga domu per Rastčici je ena cerkov divice Marije, kir se pravi na Silevici. Undu seje tudi ena vsem ludem vejdeča kurba, tej so djeli Šavleča Katerina, inu ena vduva Margeta Hudakončevka inu en muj stric Gregor Trubar malinar — le­ti tri so se tudi veden svetili inu pravili, koku se nim divicaMarija perkazuje inu hoče imejti, de se na Silevici ni en nunski klošter sezida. S tejm pravlenem so tudi h ticerkvi dosti gvanta inu živine perpravili. Od tiga so farji inu cehmojstri dobru lebali inu per tim hud konecvzeli: farmošter te iste cerkvij od sujga svaka ubijen, cehmoštre so Turki ujeli, mujga strica Gregorja je enudrivu ubilu, Hudakončevka je v Ah hodejoč — nišče ne vej, kej oli koku — umrla. Glih taku ta cerkov na Sveti gori per Gorici je tudi od ene zludjeve babe gori prišla inu te druge cerkve na gorah skoraj vse. H timufarji, škofi inu nekateri gospudje melče, za volo kir od tacih malikovih ofrov imajo dosti mesa h kuhanu. Olizludi nje, kir h taki pergrehi inu golufiji melče, zuper ne pridigujo inu ne branijo, bode tudi kuhal v tim pekluvekoma, aku prave pokure inu per pravim času ne dejo.

To besedilo je Trubarjevo izvirno besedilo, v katerem po lastni izkušnji opisuje praznoverje vernikov in bogatenje duhovščine na njihov račun. Pripoveduje po spominu, zato gre za spomine ali memoarje.

Vsebina: Trubar pripoveduje o dogodku, ko je neka ženska širila govorice, da se ji prikazujeta 2 svetnika, ki zahtevata, naj zgradijo cerkev, če tega ne naredijo, bosta toča in kuga uničila pridelke, živino in ljudi. Ljudje nasedejo, Trubar jih hoče prepričati, da je to laž, zato ga izženejo, njegov pomočnik pa dokaže, da ženska laže (ženska trdi da sta svetnika oblečena v črno kar ni mogoče ker so tej oblečeni v belo). Tudi v nadaljevanju besedila Trubar našteva primere izkoriščanja preprostih vernikov, ob tem pa ugotavlja, da duhovniki to spodbujajo, saj imajo samo korist.

Jezik in slog: V jezikovnih značilnostih se kažejo dolenjske narečne oblike besed, popačenke iz nemščine, ponavljanje veznika inu, besede uporabi v prvotnem pomenu, stavki so preprosti.

Sporočilo: Trubar svari ljudi pred praznoverjem, “štiftarstvom”, in jih opozarja na koristoljubje katoliške duhovščine.

Protireformacija

1558 leta je bil izdan ukaz o prepovedi delovanja vseh protestantskih dejavnostih. Tako so pod vodstvom škofa Tomaža Hrena porušili in uničili vse, kar so reformatorji ustvarili (zažgali vse knjige, razen Biblije).

Ta književnost je skromna, manj pomembna. Govorimo o t.i. knjižnem zastoju. Med zvrstmi in vrstami se najbolj razširijo pridige, nabožne pripovedi, cerkvene pesmi, duhovne igre.

Barok

Barok (iz portugalske besede barocco - nepravilno, zavito) - pretirano, prepolno, izumetrično, okrašeno, izrazno zapleteno.

Za književnost je značilna slikovito, dogajalna raznovrstnost, bogata metaforika, v temah pogosta nasprotja in razklanost, npr. med čutnimi užitki in minljivostjo življenja, med tostranstvom in onostranstvom… jezik je izumetričen, preobložen, besedni pomeni nejasni, prispodobe zapletene.

Slovenska baročna književnost je pomembna, ker je prekinila obdobje literarnega zastoja (protireformacije), začelo se je t.i. obnovljeno književno delovanje, ki je v slovensko književnost prineslo polliterarne vrste cerkvenega slovstva - besedila so namenjena cerkveni rabi.

Janez Svetokriški: Na novega lejta dan

Avtor Janez Svetokriški (1647 - 1714) je bil duhovnik in znan baročni pridigar.

Na noviga lejta dan je primer govorniške / retorske proze slovenske baročne cerkvene književnosti, izšla je v zbirki pridig sveti priročnik. Je pridiga z versko-moralnim naukom, ki je oprt na nazorne primere.

Zgradba: Kot vsak verski govor ima tudi to besedilo 4 dele (tema, uvod, jedro, zaključek).

Vsebina: Svetokriški 1697. kot voščilo ob novem letu nagovarja vernike, naj ne nasedajo skušnjavam, naj ne bredejo v greh, od žena zahteva potrpežljivost, od možev pa zgledno življenje. Nauki so podani v podobi “faconetlnov” (robčkov). Ob širjenju verskih resnic ponuja poslušalcu zglede / eksemple za ponazoritev verskih naukov (anekdota o cesarici Liviji, anekdota o Sokratu in njegovi ženi, šaljivka o kosih in drozgih = variranje motiva).

Baročne prvine: nagovarjanje, kopičenje opozoril, razlaganje, zgled, prispodobe, imenitnost in blišč (veliko latinskih citatov), nasprotja (stroga moralistika - živopisne zgodbice).

Alegorično moraliziranje: iz variiranja motiva zakonske prepirljivosti in pomirljivosti izpelje vzgojne nauke o strpnosti.

Pomen: Janez Svetokriški se s to pridigo uveljavlja kot začetnika slovenskega pripovedništva.

Povzetek prve zgodbe: zgodba govori o ženinu in nevesti iz Rima: ženin pošljenevesti robček s podobo rimske cesarice Livije in napisom: »Taka bodi« torej naj bo strpna in muzvesta, kot je bila Livija svojemu možu. Nevesta je razumela sporočilo in tudi sama izvezla robček sSokratovo podobo in napisom: »Tudi ti bodi tak.«, tudi Sokrat je bil namreč pokoren svoji ženi.Svetokriški poziva zakonce, naj se ravnajo po tem paru iz Rima.

Povzetek druge zgodbe: zgodba govori o ženi, ki je hotela vedno imeti zadnjo besedo: mož je za večerjo prineseldrozge, za katere je žena trdila, da so kosi. Sprla sta se in mož je ženo pretepel. Naslednje leto istega dne žena moža spomni na lanskoletni pripetljaj in znova se spreta. Prisoten je tudi prodajalec. Ko izve za vzrok prepira, se o tem posvetuje s svojo ženo. Tudi onadva se spreta in kmalu celo mesto. Ženske so dale prav ženi, moški možu.

Povzetek tretje zgodbe: zgodba govori o moški nesposobnosti: žena je morala po opravkih, možu pa je zaupala pi ščeta. Moža je na straži premagal spanec, jastreb pa mu je medtem ukradel pišče. Ko se je ženavrnila, je opazila, da eno pišče manjka in moža zaradi nepazljivosti pretepla. Naslednji dan je moralmož spet paziti perjad, žena pa mu je še naročila, naj pusti pri miru lonec »strupa«, v katerem je bil vresnici med. Mož je piščeta zvezal skupaj, da jih ne bi odnesel jastreb, ker pa se je to zgodilo, je vstrahu pred ženo pojedel ves »strup«. Žena je obupana spoznala, da si je zastonj razbijati glavo, čemož ni za nobeno rabo. Pridigar se vrne k uvodni zgodbi in roti žene, naj se zgledujejo po Liviji, moški pa naj se ravnajo po Sokratu.

Razsvetljenstvo

Trajalo je od 1768 do 1819. Pouhin: Kranjska Gramatika. Umreta Zois in Vodnik.

Značilnosti: (razsvetljevati = preganjati temo) razsvetljenci so s svobodnim razumom razmišljaji o človeku, kritizirali so praznoverje, zaostalost, verski fanatizem, neukost, predsodke, nestrpnost, nasilje, zastarele državne in družbene oblike - tudi verske, fevdalizem, plemiški privilegij, značilen je razsvetljenski optimizem. Poudarjajo razum človeka, njegove potrebe in koristi, srečo. Za ideje uporabljajo književnost, ki je idejna, tendenčna, angažirana.

Pomen: Za slovensko književnost je zelo pomembno obdobje, pomeni razvoj slovenske posvetne književnosti (umetniške književnosti).

Dobimo:

  • prvi pesniški zbornik Pisane
  • prvega slovenskega pesnika - Valentin Vodnik: Pesme za pokušino
  • prvega slovenskega dramatika - A. T. Linhart: Županova Micka, Matiček se ženi.
  • veliko učbenikov, praktičnih priročnikov (kuharske bukve)
  • slovnico Kranjska gramatika
  • prvi slovenski časopis (Lublanske novice)

Predstavniki: Žiga Zois, Anton Tomaž Linhart, Valentin Vodnik, Marko Pohlin.

Anton Tomaž Linhart: Ta veseli dan - ali - Matiček se ženi

Avtor Anton Tomaž Linhart (1756 - 1795) je pomemben predstavnik slovenskega razsvetljenstva, velja za prvega slovenskega dramatika - napisal je prvi dramatski besedili v slovenskem jeziku, ki sta bili enakovredni evropski dramatiki tistega časa (Županova Micka, Ta veseli dan - ali - Matiček se ženi).

Vsebina:

Matiček in Neža delati pri baronu Naletelu in načrtujeta poroko. Nežka zaupa baronovi ženi Rozali, da jo baron zapeljuje, zato se Matiček, baronica in Nežka odločijo, da bodo baronu nastavili past. V graščiškem uradu pripravijo sojenje Matičku, ker ni vrnil denarja Smrekarici, pogodba pa ga zavezuje, da se mora z njo poročiti. Glavni sodnik je baron, sodelujejo ša še baronov pomočnik žužek, advokat Zmešnjava in podeželjski pisar Budala. Sredi sojenja se razkrije, da je Smrekarica pravzaprav Matičkova mati, žužek pa oče, tako je Matiček oproščen. Pripravlja se poroka Matička in Nežke, baronica in Nežka pa zvečer izpeljeta načrt in osmešita barona Naletela. Gospa in Nežka si izmenjata obleke, baron dvori svoji ženi, prepričan, da je Nežka, ko godci z baklami osvetlijo prostor, pa vsi spoznajo resnico. Baron je osramočen, a se kesa, zato mu je oproščeno, Nežka in Matiček se poročita, dobita trikratno doto, poročita se tudi Žužek in Smrekarica - Matičkova starša.

Osebe:

  • Matiček: vrtnar, pameten, pogumen, spreten, iznajdljiv, zvit.
  • Baron Naletel: predstavnik moralno pokvarjenega plemstva, sebičen, nezvest, ljubosumen.
  • Nežka: barončina hišna, pametna, zaljubljena v Matička.
  • Baronica Rosala: z možem nesrečna, spretna v spletkah.
  • Zmešnjava: tipičen, brezdušen, advokat, povdarja navidezno učenost.
  • Budalo: karikatura podeželskega pisarja, obnaša se bedasto, nima mnenja.
  • Brezsrčna in omejena birokrata = satira na kranjske deželne stanove.

Priredba: Komedija ni izvirna, naslonil se je na Beaumarchaisovo (bomaršejevo) Figarovo svatbo, naredil priredbo (predelal, dopolnil, ponašil).

Literarna vrsta: Je satirična komedija = v kritični luči predstavlja življenje in moralo plemstva, grajsko oblast in vernike, zlasti v odnosu do kmetov in preprostih ljudi.

Vrste komičnosti:

  • Situacijska - veliko komičnih situacij (baron proti Matičku).
  • Besedna - nenavadna in smešna imena oseb, karakterizirajo osebe in omogočijo besedne igre.

Ideja:

  • Prikazuje nasprotja med lahkoživim, pokvarjenim plemstvom.
  • Linhart kritizira baronov svet, ki je obsojen na propad (sklicuje se na Fevdalne pravice, krši moralne vrednote, deluje omejeno do nižjih slojev).
  • Matiček je nosilec razsvetljenskih idej in vrednot (pamet, pogum, samozavest, poštenost, naravnost, preprosta sreča). Pripadnika nižjega sloja (slovenca) premagata gospoda.

Razsvetljenstvo je pogled na človeka, njegovo srečo in potrebe. Linhart je dokazal, da je tudi slovenski jezik primeren za oder, je tudi jezik umetnikov, ne samo hlapcev.

Romantika

Romantika je umetnostna smer v polovici 19. stoletja, ki je poudarjala subjektivnost, čustva in domišlijo. Ime izhaja iz besede roman (romantično pomeni “tako kot v romanih” - prispodoba za nekaj lepega, nestvarnega, čustvenega).

Glavna književna vrednota postane lepota - ne le čutna, predvsem duhovna.

Osrednje značilnosti:

Evropska Romantična književnost

Začne se okoli leta 1800 (Anglija, Francija), ostale evropske dežele nekaj kasneje, vrh doseže okoli leta 1820, konec 1830 (Francija, Anglija, Nemčija), druge dežele okoli 1850.

Nadzvrsti in vrste

Lirika:

  • Najpomembnejša za neposredno ponazoritev človekovega notranjega življenja, idealnih teženj, neskladnosti s stvarnim svetom.
  • Prevladuje čustvena in razpoloženjska lirika, pa tudi miselno pesništvo.
  • Teme: idealna ljubezen, hrepenenje po drugačnem življenju, neskončnost, smrt, spomini na mladost, osamljenost, nasprotje med lepoto posameznika in povprečnostjo sveta, žalost, nesreča, svoboda…
  • Lirske vrste: sonet, gazela, glosa, tercina.

Epika:

  • Pripovedna poezija: Priljubljena tema je usoda romantičnega junaka in njegov spor s stvarnostjo. Balada in romanca z izrazitimi lirskimi prvinami, povesti v verzih, roman v verzih (Byron: Romanje grofiča Harolda, Parizina??, Puškin: Jevgenij Onjegin).

  • Pripovedna proza: (pripovedke, novesti, novele romani). Epika se prepleta z mičnimi sestavinami lirike, razvije se več vrst romanov: pisemski (Goethe: Trpljenje mladega Wertherja), psihološki, zgodovinski…

Dramatika:

  • Najmanj razvita, le zgodovinske drame.
  • Predstavniki:
    • Rusija: M. J. Lermontov, A. S. Puškin
    • Nemčija: J. W. Goethe
    • Anglija: G. G. Byron
    • Francija: V. Hugo
    • Italija: G. Leopardi

A. S. Puškin: Jevgenij Onjegin

Avtor Aleksander Sergejevič Puškin (1799 - 1837) velja za najpomembnejšega predstavnika ruske romantike, ustvarjal je liriko, epiko in dramatiko.

Jevgenij Onjegin je roman v verzih.

Zgradba: ima 8 poglavij, ki se delijo na kitične sklope. Vsaka kitica ima 14 verzov (vseh 5275), vsak verz ima 4 jambe (U-) = onjeginska kitica razgibana, pestrost vnašajo predvsem raznovrstne rime.

Vsebina:

Plemič Jevgenij Onjegin se naveliča velemestnega življenja polnega zabav, zato se umakne na podeželje, kjer je podedoval veliko premoženje (odp okojnega strica). Tu se spoprijatelji z Lenskim, spozna tudi njegovo zaročenko Olgo in njeno sestro Tatjano, ki se vanj zaljubi in mu ljubezen izpove v pismu. Jevgenij jo zavrne. Na plesu zdolgočaseni Onjegin dvori Olgi, razburjeneni Lenski ga zato izzove na dvoboj in v njem pade. Onjegina to pretrese, odide iz vasi, potuje po Evropi, in ko se vrne v Peterburg, na nekem plesu sreča že poročeno Tatjano. Izpove ji ljubezen, a zdaj ona zavrne njega, čeprav ga še ljubi.

Osebe:

  • Jevgenij Onjegin: Mlad izobraženec, nezadovoljen z okoljem, v katerem živi. Na družbeni lestvici je visoko. Je pameten in privlačen, a zdolgočasen in notranje prazen (svetobolje), razočaran v osebnem življenju in družbi (trpeči egoist, odvečni človek).
  • Puškin: Onjeginov znanec (občutek junakove življenskosti) dogajanje povezuje in ob tem odkriva svoje ppoglede na življenje, ljubezen, usodo.
  • Tatajana: Preprosto deklez veliko notranjo lepoto, čuti odgovornost za svoja dejanja, zaupa v ljudi in vrednost življenja.
  • Lenski: Romantičen pesnik razmišlja o smislu življenja, čustva in medčloveške odnose idealizma.

Tatjanina pisma: V njem Jevgeniju neposredno izpove ljubezen. Njeno doživljanje ljubezni je tipično romantično - ljubezen je usojena, vnaprej določena, zgodi se na prvi pogled, je zelo močno čustvo, ki se ne ozira na okoliščine, povezana je s sanjarjenjem in domišlijo.

Slovenska Romantična književnost

Trajala je od leta 1830, ko so v Prešernovem ustvarjanju prevladovale romantične prvine, izšel prvi od petih zvezkov Kranjske čbelce, do leta 1848, ko se je začel uveljavljati realizem (vpliv romantike je velik v obdobju realizma, zato romantični realizem / obdobje od romantike k realizmu). Vrh je doseglo okoli 1835.

Značilnosti: čustva, izpovedovanje, lirika.

Zvrsti, vrste: prevladovala je lirika, nekatera besedila so epska. S Prešernovo poezijo se uveljavljajo pesniška besedila: romantična, ljubezenska pesem, elegija, refleksivna pesem, balada, romanca, povest.

Predstavniki:

  • Jernej Kopitar: Na dunaju cesar, nato dvorni knjižničar, leta 1809 je v nemščini izšla njegova Slovnica slovenskega knjižnega jezika na Kranjskem, Koroškem, Štajerskem.
  • Matija Čop: … ?
  • France Prešeren: Uveljavil se je kot glavni predstavnik romantike.

France Prešeren

Rodil se je leta 1800 v Vrbi na Gorenjskem. Doštudiral je pravo, a se je že od mladosti posvečal tudi pesnjenju, njegovo delo in življenje je zaznamovala neuslišana ljubezen do Julije Primic in prijateljstvo z Matijo Čopom. Umrl je 8. februarja leta 1849 v Kranju.

S poezijo se je uveljavil kot pomemben predstavnik klasične slovenske književnosti.

Delo:

Pisal je:

  • Ljubezenske pesmi (sonet)
  • Miselne pesmi (zdravljica)
  • Balade (povodni mož)
  • Romance (Turjaška Rozamunda)
  • Povesti (Krst pri Savici)

Pesmi so napisane v različnih pesniških oblikah (sonet…).

Prešernov pesniški razvoj delimo na 3 dele:

  1. Mladostno: Lahkotne ljubezenske pesmi, namenjene vsem dekletom, ustvarja pod vplivom predromantike (Povodni mož, Zvezdogledom, Dekletom).
  2. Zrelo: prehod v romantiko, ljubezen do Julije, prijateljstvo s Čopom, prevladuje osebna tematika (Slovo od mladosti, Sonetje nesreče, Sonetni venec, Gazele, Glosa, Krst pri Savici, Pevcu). Uvedel je več novih pesniških oblik (tercino, stanco, sonet, gazelo, gloso), pisal balade in romance.
  3. Pozno: obračun z življenjem, razočaranje, pesimizem (Zgubljena vera, Neiztrohnjeno srce, Zdravljica) Pesmi so bolj umirjene in manj osebne kot prej, po obliki preproste, v slogu in motiviki se je naslonil na ljudsko pesništvo.

Pomen: Zelo pomemben predstavnik slovenske književnosti. Uveljavil se je kot začetnik in glavni predstavnik romantike. S svojo poezijo je razvil slovenski pesniški jezik, vpeljal je nove oblike lirike, ter slovensko književnost postavil na raven evropske.

Krst pri savici

Povest v verzih. Je vrh Prešernovega romantičnega pojmovanja življenja in ljubezni, besedilo je sinteza značilnosti njegovega zrelega obdobja (ljubezen. domoljubje, romantični življenski nazor).

Zgradba: Sestavljen iz Uvoda in Krsta, pred tem pa še posvetilni sonet Matiju Čopu.

Matiju Čopu je posvetilni sonet umrlemu prijatelju. Razloži, da je pesnitev žalostinka, saj se je tudi on (tako kot Črtomir) zaradi ljubezni odpovedal ljubezenski sreči.

  UVOD KRST
Tema Zadnji boj za staro vero, vsiljevanje nove. Črtomirjeva krst, osebna junakova vsoda.
Zgradba Simetrična; tercine, epski slog. Simetrična; stance, lirski in dramski slog.
Črtomir Zagrizen, odločen in optimističen junak ter vodja, bil je zunanji boj, notranje skladna oseba z jasnim ciljem, ve, kaj hoče, je vodja. Razočaran in obupan človek, bije notranji boj, notranje razdvojena oseba, nesrečen - značilen lik romantične književnosti.
    Razlog za krst: Več interpretacij - Črtomirjeva ljubezen do Bogomile, zaradi malodušja in otopelosti, vseeno mu je, kaj se dogaja.
Ideja Nacionalna in svobodoljubna. Človekova osebna problematika, krivična usoda.
Vsebina Črtomir se s svojo vojsko bojuje proti močnejši Valjhunovi, upirajo se nasilnemu pokristjanjevanju; zatečejo se v Ajdovski gradec, ko jim zmanjka hrane, izkoristijo viharno noč za pobeg, a jih Valjhun napade, umrejo vsi poganski vojaki razen Črtomirja. Črtomir se obupan zateče k Bohinjskemu jezeru, pomisli na samomor, reši ga misel na Bogomilo; sreča jo, a mu ona pove, da je postala kristjanka - zanj je trepetala in molila, prosi ga, naj tudi on sprejme novo vero. Črtomir se krsti, a se z Bogomilo ne more poročiti, saj se je ona zaobljubila Bogu - postane nuna, zato Črtomir postane duhovnih, upa na večno življenje z Bogomilo po smrti.

Sonetni venec

Sonetni venec je vezanje posameznih sonetov v smiselno in zaokroženo celoto.

Vsebina: Prešeren je povezal in združil v celoto tri teme:

  • romantična ljubezen (do Julije) - prvih in zadnjih pet sonetov
  • ljubezen do domovine (ideja slovenstva) - osrednji štirje soneti
  • ideja poezije (orfejev mit) povezuje obe temi

V prvem sonetu izpoveduje spoznanje, da je ljubezen navdih, navdih njegovim pesmim, tudi Sonetnemu vencu, razloži zgradbo venca; v naslednjih sonetih poveže tri teme, v zadnjem, 15. (magistrale), ponovi vse, kar izpove v sonetih, hkrati nedvoumno razkrije, komu je pesnitev namenjena - s posvetilom Primicovi Juliji.

Zgradba:

  • Zunanja: sestavljen je iz 14 sonetov + magistrale (15. sonet), v enoto so povezani s pomočjo prvih in zadnjih verzov, vsi ti verzi se ponovijo v magistralu, prve črke tvorijo posvetilo / akrotiki Primicovi Juliji.

neka slika ma pusti stat

  • Notranja: simetrična (5 sonetov + 4 sonetov + 5 sonetov), tri teme so povezane z idejo besedila.
  • Metaforika: v vseh sonetih je zelo veliko značilne metaforike (ran mojih, mokrocveteče rožce, utrjene skale, viharjev jeznih, mrzle domačije, ur temnih…), med figurami veliko nasprotij in stopnjevanj, nagovorov…
  • Ideja: Prešeren sporoča, da bo njegova razcvetela-se razmahnila, ko bo Julija uslišala ljubezen in mu jo bo vračala, on pa bo s tako poezijo osveščal slovenstvo.
  • Pomen: Sonetni venec je ljubezenski nagovor Juliji, velja pa za eno najpomembnejših Prešernovih stvaritev in mojstrovino evropske romantike.

Zdravljica

Je najpomembnejša Prešernova narodono-politična pesem. Napisana je bila leta 1844, v celoti objavljena šele 1848 (ko je bila odpravljena cenzura).

Motivi: nazdravljanje enakosti, bratstvu, svobodi, dobroti, spravi, strpnosti, prijateljstvu.

Ideja: glavni cilj narodov in posameznikov, slovencev, slovakov, človeštva nasploh, je doseči svobodo in samostojnost, enakopravnost, spore in vojne naj zamenjata povezanost in prijateljstvo med narodi = poziv k miroljubnemu sožitju vsega človeštva.

Vsebina: Pesem je presegla zgolj veselje ob novem vinu, h prijetnem druženju, njen optimizem je prerasel v takrat drzno politično pesem. V njej je Prešeren združil misel o prijateljstvu z željo po enakosti, svobodi, bratstvu in medsebojnem spoštovanju vseh ljudi. Tako je poleg zasebnega nagovora prijateljem prerasla v domovinsko pesem, ki spregovori o slovenskem narodu, njegovi usodi in željah vseh narodov in vseh ljudi.

Oblika: pesem je napitnica, vsaka kitica je v obliki čaše (carmen figuratum).

Oblika zdravljice

Slika: Zgradba kitic Zdravljice

Pomen: ob razglasitvi samostojne slovenije je postala državna himna (himna / hvalnica = pesem z domovinsko / domoljubno vsebino).

Realizem

Je umetnost objektivne stvarnosti, prikazuje vsakdanje dogajanje in ljudi, je očitno nasprotje romantike.

Romantika Realizem
čustvo - poezija razum - proza
subjektivno - lirika ebjektivno - epika
individualno vsakdanje
izjemno tipično
odmik iz preteklost premik v sedanjost

Potekal je v 2. polovici 19. stoletja.

Evropski Realizem

Trajal je od 1830 - 1870 (Drancija, Anglija, Rusija).

Značilnosti: snov je vsakdanje življenje v sodobni družbi (meščani, delavci, kmetje).

Vrste realizma:

  • romantični: preplet realističnih prvin z romantičnimi (Balzac, Gogolj).
  • objektivni: nepristransko, objektivno, neprizadeto prikazovanje resničnosti (Tolstoj).
  • socialni: prikaz socialno ogroženih ljudi (Dickens).
  • poetični: preplet realističnih prvin z idiličnimi, moralno / zgojnimi.
  • psihološki: prikaz subjektivne resničnosti človekove duševnosti (Dostojevski).
  • kritični: kritika sodobne meščanske družbe (Balzac, Tolstoj).

Zvrsti in vrste:

  • Pripovedništvo / epika (najbolj razvito): uveljavi se pripovedna proza (roman in novela, večkrat nastajajo cikli romanov), nove vrste romanov (socialni, proletarski, kmečki, vojni), pripovedovalec se razvije od vsevednega do personalnega.
  • Dramatika: uveljavijo se nove dramske zvrsti (tezna drama s socialno problematiko, socialna, meščanska, psihološka drama), osebe so povprečni ljudje iz meščanskega delavskega razreda.
  • Lirika: najmanj razvita. Predstavniki - Francija (Balzac, Flaubert), Anglija (Dickens), Rusija (Golgoj, Tolstoj, Dostojevski).

F. M. Dostojevski: Zločin in kazen

Vsebina: Pisatelj je pripoved zgradil na časopisnem poročilu. Revni študent Raskolnikov se pripravlja na umor Aljone Ivanovne, ki je zanj le stara oderuhinja. Umori jo s sekiro, takoj za tem pa se doma nepričakovano pojavi starkina sestra, zato umori tudi njo. Zaradi storjenega zločina njegova notranja stiska narašča, zboli, zateče se k Sonji (hči umrlega pijanca Marmeladova, ki preživlja družino s prostitucijo). On je ubil ženski, in s tem svojo dušo, ona je s prostitucijo ubijala svoje telo. Sonja mu svetuje, naj prizna zločin in sprejme trpljenje kot kazen, s katero se bo odkupil. On to res stori, obsojen je na 8 let prisilnega dela v Sibiriji. Tja ga spremlja Sonja, ljubezen med njima mu pomeni možnost novega življenja, vrnitev iz duševne smrti v življenje.

Osebe:

  • Raskolnikov: Reven študent, skrbi zareveže, trpeče in ponižane - misel na umor se mu porodi iz ideje o socialni pravičnosti. Vest mu pravi, da je vsak umor zločin, ženski kljub temu umori, a to zanj pomeni “razčlovečenje”. Na koncu ga razklanosti lahko reši ljubezen.
  • Sonja Marmeladova: Dobro, a v družbi ponižano dekle - denar, s katerim skrbi za celo družino, služi s prostitucijo, žrtvuje se za ljudi, čuti, da je vsako življenje sveto.
  • Marmeladov: Nekdanji uradnik, vdaja se pijači, družina trpi, Razkolnikov se z obiskom na njegovem domu prepriča, v kakšni bedi živi ta družina.
  • Profirij Petrovič: Preiskovalni sodnik, dober psiholog.

Dogajalni prostor in čas: Dogaja se v Peterburgu, traja le nekaj vročih poletnih dni.

Psihološki realizem: Pripovedna tehnika je realistična, vendar je v ospredju človekova duševnost, izjemna in protislovna, notranje razklana.

Pripovedna tehnika: Pripovedovalec ne izreka svojih stališč, dogajanje je prikazano tako, kot ga doživljajo književne osebe - videnje stvarnosti z očmi ene od oseb, pojavlja se tudi monolog, dialog, izpoved.

Ideja: Z razklano osebnostjo glavne osebe se povezujeta dve, nasprotujoči si ideji:

  1. nadčloveku vse dovoljeno, celo umor
  2. ideja o ljubezni do ljudi

Naturalizem

Naturalizem je umetnostna smer, skrajna oblika realizma. Je neke vrste fotografiranje resničnosti. Avtorji so težili k skoraj znanstvenemu opisovanju realnosti, ki s svojimi biološkimi in socialnimi zakoni obvladuje človeka in njegovo življenje. Držali so se načela, da je človek del narave in ga je mogoče raziskovati predvsem kot posledico treh temeljnih naravnih faktorjev, ki so: dednost, okolje in doba oz. zgodovinski trenutek.

Smer se v slovenski književnosti ni povsem razvila. Imamo le nekaj poskusov; Rado Murnik in Fran Govekar sta bila zdravnika. Fran Govekar je napisal zelo znan roman z naslovom V krvi. S tem je želel povedati da je naša narava, to kdo smo in to kar bomo, zapisano v našem DNA. Romane pa je pisala tudi naša prva slovenska pisateljica Zofka Kveder. Napisala je roman Vladka, Mitka, Mirica (to so bile njene hčerke), roman z naslovom Njeno življenje in Potovalci. Njeni romani so imeli veliko vrednost zaradi tematike položaja in zatiranja žensk, Potovalci pa je roman ki opisuje odseljevanje ljudi v Ameriko.

Iz wikipedije

Čas: Okoli leta 1880; 1870 - 1900 (Francija, Norveška).

Snov: Opisovanje ljudi z družbenega dna (delavci, rudarji, kmetje, prostitutke…), opisovanje pojavov v zvezi s temi ljudmi (zločin, fizične in psihične bolezni, seksualnost…).

Nadzvrst in vrste: Najbolj se uveljavi epika (eksperimentalni roman in novela), manj dramatika.

Predstavniki so Zola, Strindberg, Ibsen, Čehov…

Henrik Ibsen: Nora ali Hiša lutk

Avtor Henrik Ibsen (1826 - 1906) se je uveljavil kot največji norveški in evropski dramatik. V svojih delih je kritično prikazoval sodobno meščansko družbo, zlasti njeno moralno podobo, položaj ženske v družini in družbi, odnose in družinsko moralo. Njegova najbolj znana dela so Nora ali Hiša lutk, Stebri družbe

Nora ali Hiša lutk

Glavna tema je meščanski zakon in položaj ženske v njem (zakon v smislu kot poroka).

Vsebina:

V družini advokata Torvalda Helmerja praznujejo njegovo napredovanje v direktorja banke, sa si je s tem dvignil ugled vse družine. Njegovo ženo Noro skrivaj obišče notar Krogstad, ki se boji za svojo službo (sam preživlja tri otroke), zato od Nore pričakuje, da se bo pri možu zavzela zanj. Izsiljuje jo z zadolžnico, s katero si je izposodila denar za moževo zdravljenje in ponaredila podpis. Nora moža res prosi, naj notarja obdrži v službi, a neuspešno. Krogstad ostane brez službe, zato direktorju pošlje pismo, v katerem mu razkrije ženino dejanje, njej pa zadolžnico, ki je obremenitveni dokaz. Helmer je na ženo jezen, očita ji, da mu je uničila življenje, prijaznejši je, ko ugotovi, da ima dokaz ona, a se njun zakon, ki je bil očitno le navzven, konča.

Opis konca zadeve manjka

Osebe: Tipični predstavniki meščanskega sloja:

  • Nora - na začetku podobna otroku - nesamostojna in nezrela, popolnoma podrejena možu (le lutka), na koncu se zave svoje moči, samostojnosti, zapusti moža.
  • Helmer - navidezno vzoren mož in oče, pomembnejši mu je videz od resničnih vrednot, tipičen predstavnik meščanske družbe.

Tezna drama: Vsebuje jasno izraženo stališče do problema, nakazana je možna rešitev: problem - meščanski zakon in neenakovreden položaj ženske v njem, rešitev - ženska se mora osvoboditi.

Dramska tehnika: Analitična tehnika - retrospektiva. Upošteva načelo treh enotnosti - kraja (v vseh treh dejanjih nespremenjen - dnevna soba meščanske družine), časa (tri dni okrog božiča), dogajanja.

Ideja: Konflikt med posameznikom, ki išče svojo duhovno vrednost (Nora) in zatiralsko družbo (Helmer).

Realizem v Slovenski književnosti (obdobje med romantiko in realizmom)

Traja okoli leta 1848 / 1854 - 1899.

Značilnosti:

  • Slovenska književnost izgublja romantične značilnosti, približuje se realizmu.
  • Različni izrazi za to obdobje: Romantični realizem, poetični realizem, prevlada obdobje med romantiko in realizmom.

Nadzvrsti in vrste:

  • Epika: Najbolj razvita, razvije skoraj vse prozne vrste (črtica, načajevka, obraz, novela, roman, povest - najbolj priljubljena), tudi epsko pesništvo (balade in romance).
  • Lirika: Še vedno močno zastopana (domoljubne, refleksivne, ljubezenske pesmi), preprost slog, jezik, oblika.
  • Dramatika: Najmanj razvita.

Pomen: Obdobje je za slovensko književnost pomembno: prvič se razvije kratka proza (novela, značajevka), nastane prvi slovenski roman (J. Jurčič: Deseti brat, 1866), prva pomembnejša dela književne kritike in esejistike - literarni program (F. Levstik: Popotovanje iz Litije do Čateža, 1858). Uveljavi se lirska in epska poezija. Poskus prve izvirne tragedije.

Predstavniki:

  • Pesniki: Simon Jenko, Simon Gregorčič, Josip Stritar, Anton Aškerc…
  • Pisatelji: Fran Levstik, Josip Jurčič, Ivan Tavčar, Janko Kresnik…

Anton Aškerc: Mejnik

Avtor Anton Aškerc (1856 - 1912) je bil glavni pesnik balad in romanc slovenskega realizma.

Mejnik: (je balada)

Realistična balada = pripovedna pesem, z dramskimi sestavinami, posredovanje nadnaravnih sil je realistično motivirano, temačno vzdušje, opis je sklop, jedrnat, zgoščen.

Vsebina: Martin se vrača s sejma v pozni, temni noči. Na cesti se pojavi sosed Vid, ki nosi mejni kamen na prvotni prostor. Zjutraj Martin izve, da je sosed ponoči umrl.

Motivi: v pesmi najdemo 3 motive:

  1. nočno vračanje s sejma
  2. Martinov privid umrlega soseda
  3. pokora in greh

Razpoloženje: Mračno vzdušje, ki vzbuja strah, menjavanje tretje osebne pripovedi (epskega), monologa in dialoga (dramatskega), ustvarja značilno baladno napetost.

Jezik in slog: Zgoščen, pripovedni slog (kratki stavki) = realizem, jezikovno - slogovna sredstva ustvarjajo tudi napetost (vzklični stavki, premori …).

Simon Jenko: Tilka

Avtor Simon Jenko (1835 - 1869) se je uveljavil kot najpomembnejši pesnik slovenskega realizma, čeprav je izdal samo eno pesniško zbirko Pesmi, 1865. Pisal je tudi prozna besedila.

Tilka:

Tilka je 25-letni kmečki fant, telesno in umsko nerazvit. Živi pri starših, oče ga nekega večera preseneti z novico, da je čas za poroko. Dolgo v noč razmišlja o snubitvi in ženitvi, zmeden je in nezadovoljen, neveste ne pozna, saj jo je izbral oče. Zjutraj mora na pot, obleče si preveliko očetovo obleko, s težavo se odpravi, a se na poti otrese strahu, imenitno se mu celo zdi, da se gre ženit in da, lahko kadi. Ko pride do nevestine (Pahovčeve) hiše, se ne upa stopiti na dvorišče. Ona (sama že kar priletna in nič lepa) ga zagleda in se mu posmehuje zaradi njegove mahedrave postave. Tilka osramočen zbeži domov, pozneje pa še večkrat zadovoljno ugotavlja, da mu je bilo prizaneseno z ženitvijo.

Zgradba: 3 deli:

  1. pisatelj predstavi Tilko, njegove telesne in duševne posebnosti,
  2. Tilka si predstavlja svojo snubitev (starši mu izberejo ženo),
  3. Tilkova ponesrečena snubitev.

Osrednja oseba: Tilka - nesamostojen, sramežljiv, plah, duševno omejen mladenič, posmeh ga prizadene, a si tega noče priznati.

Pripovedna vrsta:

  • Novela (ena osrednja oseba, osrednji dogodek, snov iz različnega življenja, dramatsko stpnjevanje).
  • Značajevka/obraz ali slika - kratka zgodba, prikazan je značaj osrednje osebe, ki je poseben, čudaški, tako se dogajanje zaplete in razplete okoli posebne usode te osebe.

Realistične značilnosti: Osnova zgodbe je oris junakove duševnosti (Tilkove misli in čustva) - psihološki realizem, realistični so opisi; romantične značilnosti pa se kažejo v tem, da je Tilka posebnež, ni tipičen za okolje, v katerem živi.

Pomen: Besedilo je eden prvih poskusov izoblikovanja slovenske umetniške pripovedi.

Ivan Tavčar: Visoška Kronika

Značilnosti:

Zgodovinski roman v kronikalni obliki. Napisati je nameraval trilogijo o visoškemu rodu, vendar je izšel samo ta roman. Dogajanje je postavljeno v Škofjo Loko in okolico (Visoko), v konec 17. stoletja, pripoveduje o življenju družine Khallan, pripoveduje Izidor, v obliki družinske kronike.

Vsebina:

Polikarp Khallan se je boril v 30-letni vojni (vojna med protestanti in katoličani predvsem v Nemčiji med 1628 in 1648). V boju za vojni plen je ubil Jošta Schwarzkoblerja, vojnega tovariša. Ko se je vrnil, je na posestvu Visoko živel z ženo Barbaro, imel pa tudi dva sinova: Izidorja in Jurija.

Polikarp s trdo roko gospodari na Visokem, pred smrtjo ša skuša popraviti svojo krivdo in Izidorju ukaže, naj gre v Nemčijo iskat Joštovo vnukinjo Agato ter naj se z njo poroči ali pa ji izroči polovico posestva. Izidor res pripelje Agato, toda njej je bolj všeč Jurij, vanjo se zaljubi tudi brat nekdanje Izidorje neveste - Maks Wulfling, vendar ga ona zavrne. Maks se ji maščuje tako, da jo obtoži čarovništva. Agati pri sodbi določijo preizkus z vodo: če bo kakorkoli prišla iz vode, je nedolžna. Reši jo Jurij. Izidor nato prepusti posestvo bratu in njegovi ženi Agati, sam pa odide v vojsko. Po 11-ih letih se ranjen vrne in poroči s prejšnjo nevesto Margareto Wulfing.

Zgradba: 2 dela: 7 poglavij (pripoved o Polikarpu, njegovem življenju) + 7 poglavij (pripoved o sinu Izidorju). Je sintetično-analitična: sintetična (Izidorjevo življenje), analitična (razlogi za surovost njegovega očeta Polikarpa).

Osrednja oseba: Izidor - povprečen, neodločen moški, ne znajde se v preizkušnjah, ki ga zadenejo, je nedejaven, nemočen, neodločen, zato se mora odpovedati dekletu in domači zemlji.

Vrsta romana: Zgodovinski roman (zgodovinska snov iz časa protireformacije, 30-letne vojne, preganjanja čarovnic), psihološki roman (predstavlja Izidorjev značaj, njegovo razdvojenost).

Pripovedovalec: prvoosebna pripoved, pripovedovalec je glavna oseba, iz današnje perspektive pripoveduje o preteklih doživetjih.

Slog: Avtor posnema slog starinske kronike.

Realizem: Kaže se v povprečnih značajih, orisi socialnih, političnih razmer, romantika: izjemne skrivnostne osebnosti, magične zgodbe, strasti, maščevanja, usodne ljubezni.

9149 words