Ta brskalnik ni podprt, zato nekatere funkcije ne bodo delovale.

Sociologija

Vsebina:






Opredelitev in značilnosti sociologije

Sociologija je družboslovna znanstvena disciplina, ki se ukvarja s sistematskim preučevanjem družbe. Zato ima:

  • opredeljeno področje
  • posebne načine / metode preučevanja
  • poteka na osnovi že pridobljenega znanja in teoretičnih dosežkov

Z družbo se ukvarjajo tudi druge družbene vede. Razlika med njimi je v pristopu tj. načinu preučevanja, zastavitvi in obravnavanju problema (npr. potreba po hrani).

Preučuje predvsem moderne družbe od industrijske revolucije dalje. Pozornost posveča množičnim pojavom, kot so migracijski procesi, družbeno razslojevanje, odnosi med etničnimiskupinami, spolne razlike… zanima pa jo tudi posameznikovo dejanje in družbveni vplivi nanj.

Zanjo je značilen poseben pristop: raziskuje in opozarja na družbene okoliščine človekovega delovanja (družbeni kontekst) npr:

  • izbira partnerja
  • število otrok
  • izbira šole
  • izbira poklica, bivalnega okolja, samomorilnosti…

Sociologija išče zakonitosti v družbenem življenju, gibanjih in razvoju. Ugotavlja stopnjo povezanosti med dogodki, pojavi, procesi (npr. med izobrazbo in trajanjem življenja) razloge zanjo in pri tem upošteva tudi izjeme. Njen pogled je:

  • zgodovinski, ker družbe in družbene pojave spremlja v njihovem razvoju
  • globalen, ker svet postaja vse bolj povezan in soodvisen
  • objektiven, ker vzpostavlja raziskovalno razdaljo


Tradicionalne in moderne družbe

V dosedanjem preučevanju je bilo veliko dela vloženega v odkrivanje bistvenih razlik med tradicionalnimi in modernimi družbami, ki so nastale z industrijsko revolucijo.

Značilnosti tradicioinalnih družb so:

  • počasno preminjanje
  • življenje poteka v okviru družine (razširjene)
  • velik pomen imajo sorodstveni odnosi
  • poljedelstvo, lov, nabiralstvo
  • posameznik se podreja koristnim nalogam skupnosti
  • preprosta orodja, obrti
  • nizka stopnja delitve dela, naturalno gospodarstvo
  • redka menjava kraja bivanja, območja so nepovezana
  • premik po družbeni lestvici je redek
  • religija je pomembna, ima veliko moč (nadzorno)

Za moderne družbe je značilno:

  • dinamične in se hitro spreminjajo
  • ljudje veliko časa preživijo v ustanovah (šole, zdravstvene…)
  • odnosi so brezosebni in temeljijo na pogodbi
  • veliko ljudi živi v urbanih okoljih
  • družbeni nadzor poteka s strani države in posameznikov
  • proizvodnja dobrin poteka avtomatizirano, vse več ljudi je zaposlena v storitvenih dejavnostih
  • delitev dela je na visoki stopnji, izdelki so namenjeni menjavi na trgu
  • ljudje so gibljivi v prostoru in med poklici
  • posamezniki lahko napredujejo
  • pomembna je znanost in njena povezanost z gospodarstvom


Koristnost socioloških znanj

Zlasti v obdobju kriz sta pogosti vprašanji: Kako družbeni sistem deluje? Kako ga je mogoče spremeniti? Že utemeljitelji sociologije so videli njen smisel v spoznavanju družbenih zakonitosti in možnosti usmerjanja družbenih tokov.

Sociološko znanje:

  • nosilcem družbene moči pomaga pri reševanju problemov
  • posameznikom omogoča, da se zavejo vpliva družbenih okoliščin in njihov položaj
  • posameznikom pomaga pri izbiri različnih možnosti
  • lahko vpliva na aktivnejše vključevanje v družbeno življenje
  • pomaga pri reševanju poklicnih problemov
  • poglablja naše znanje o svetu in naši vlogi v njem


Nastanek in razvoj sociologije

Nastala je po 19. stoletju po industrijski revoluciji in z njo povezanimi družbenimi spremembami:

  • z oblikovanjem novih političnih ureditev
  • s pojavom delavskega in kapitalističnega razreda
  • z nastajanjem in širjenjem mest (urbanizacijo)
  • z novimi oblikami razslojevanja in revščino
  • s kapitalistično ekonomijo in blagovno proizvodnjo
  • z vse večjim pomenom znanosti in izobraževanja

Na številne probleme dotedanje znanosti niso našle odgovorov. Na njen nastanek je vplival tudi razvoj znanosti, zlasti fizike in biologije.

Utemeljitelja sta bila francoska misleca Herni De Saint Simon in Auguste Comte. Nova veda naj bi pripomogla k družbenem usmerjanju oz. izboljševanju življenskih razmer in sreče. Novo znanost sta poimenovala socialna fizika. Sloni naj na izkustvu in opazovanju, prežeta naj bo s preučevanjem razvoja in napredka.

Saint Simon je poudaril zgodovinski in razvojni pogled na oružbi in izražal vero v napredek. Z novimi tehnologijami bo mogoče popolneje obvladovati naravo. Z industrijsko družbo naj bi država dobila novo vlogo, ki bo zagotavljala splošno blaginjo.

Auguste Comte je skoval besedo sociologija. Ugotavljanje družbenih zakonitosti naj služi izvajanjem družbenih reform. Družbo naj bi usmerjali znanstvaniki.

Družbo nista razumela kot skupek egoističnih posameznikov, ki sledijo svojim interesom. Poudarjala sta pomen skupnih vrednot kot povezovalnega dejavnika, pri njihovem oblikovanju naj bi imela pomembno vlogo vzgoja in izobraževanje. Comte je družbo je družbo primerjal z oraganizmom in trdil, da ima njen razvoj tri stopnje (zgodovinsko razvojni pristop) :

  • Vojno-teološko razlagajo naravne pojave z različnimi skrivnostnimi nadnaravnimi silami in razlogi.
  • Kritično-metafizično človek poskuša naravne pojave razložiti z naravnimi razlogi brez nadnaravnih sil.
  • Industrijsko-znanstveno ustreza zrelosti človeštva. Pomembno je opazovanje, merjenje in ekspreimeni.


Teoretični pristop v sociologiji

  • FUNKCIONALIZEM se ukvarja s strukture družbe in delovanjem njenih posameznih delov. Vsi deli družbe imajo določeno funkcijo, ki prispeva k njenemu ohranjanju (npr. šola). Nujna je določena stopnja soglasja članov družbe o temeljnih vrednotah (vrednostni konsenz). Ta poveže različne dele družbe in ustvari temelj družbene enotnosti in solidarnosti. [T. Parsons, E. Durkheim]

  • KONFLIKTNA TEORIJA predvideva, da imajo različne družbene skupine različno moč in vpliv. Tiste z večjo močjo lahko tudi s prisilo vplivajo na ostale člane družbe. Zaradi tega prihaja do konfliktov. Družbeni red se ohranja s silo ne s soglasjem. Marksizem temelji na ideji, da je družba sestavljena iz ekonomske baze in nadstavbe. [K. Marks, R. Daherndorf]

  • INTERAKCIONIZEM postavlja v ospredje posameznike in njihovo oblikovanje družbenega življenja. Posamezniki ustvarjajo družbo v medsebojnih interakcijah. Pomembno je njihovo razumevanje okoliščin v katerih se nahajajo in igranje družbenih vlog. Poudarjen je človekov jaz, situacija in interpretacija. [G.H Mead, E. Goffman, A. Shertz].


Opredelitev in pomen kulture

Uporaba pojma: Kultura predstavlja različne oblike umetniškega ustvarjanja.

  • Razlikuje se od nekulture (npr. pitja, govora…) kar je tudi človeška posebnost.
  • V sociološkem in antropološkem smislu zajema kultura vse materialne in duhovne stvarive, ki določajo način življenja (npr. vzorce vedenja, simbole - znake, jezik, vrednote in norme, celotno področje znanj, religije, umetniškega ustvarjanja, najrazličnejše materialne objekte kot so orodja, stroji, lonci, zgradbe… ).


Značilnosti kulture

  • Človek vse potrebe (tudi biološke) zadovoljuje s posredovanjem kulture (muslimani, vegani…) Z njo ustvarjajo tudi nove potrebe po estetskem izražanjem, po poznavanju (religija, umetnost…)
  • Okolje, v katerem živi, je kultururano. Človek si prisvaja, oblikuje, prilagaja.
  • Bistvo človekovega razvoja in njegove kulture je ustvarjalno delo. Z njim spreminja naravo, svoje mišljenje in tudi svoj izgled.
  • Kultura se prenaša in akumulira iz roda v rod, iz generacije v generacijo (ustvarjanje, prenašanje, sorejemanje).
  • Kultura se spreminja (razvija, stagnira, izumre).
  • Vsi njeni deli so povezani in tvorijo celoto.
  • Vsebuje sistem kominikacij in simbolov s katerimi se prenašajo številne informacije.
  • Kultura je naučena. Proces spreminjanja njenih sestavin imenujemo inkulturacija.


Posebnosti človeške vrste povezane z razvojem kulture

  • Človek je sposoben simboliziranja in uporabe jezika, ki omogoča prenos kulture.
  • Pri njem prevladujejo naučeni vzorci vedenja. Ni nagonsko temveč ustvarjalno bitje.
  • Kot svobodno bitje se organizira in živi na različne načine.
  • Prilagaja se različnim življenskim okoliščinam.
  • Izdeluje in uporablja orodja. Naravo prilagaja svojim preživetvenim in estetskim potrebam.
  • Človek je edino bitje zmožno estetskega izražanja.
  • Z razvojem kulture je povezana tudi njegova družbenost.


Sestavine kulture

Simboli

Samo človek daje dogajanju in stvarem pomen in tako oblikuje simbole. Simboli omogočajo sporazumevanje in vnašajo red in predvidljivost. So rezultat kulturnega dogovora (konvencije). Z njimi se ljudje povezujejo in ločijo od drugih. Vstop v kulturo neke skupnosti je povezan z vstopom v njen simbolni svet. Kulturni šok nastopa, če če s svojim ravnanjem razžalimo ljudi, ali pa nas gostitelj napeljuje k ravnanju, ki je za nas nesprejemljivo. Simbolni pomeni se spreminjajo s časom (debelost, krzno) in okoljem (krizantema).

Funkcije simbolov

  • sporazumevalna
  • identifikacijska
  • povezovalna
  • ločevalna (grafiti, zastave, grbi)


Jezik

Za človeka je značilna zveza med glasovi in pomenom. Pri živalih se določeni glasovi nanašajo na iste vsebine. So nagonski in pripadnikom iste vrste razumljivi. Človekovih jezikov je več kot 3000. Sporazumevanje je brez učenja, zlasti v prvih letih življenja, nemogoče. Največji dosežek otroka ni izgovorjava ampak povezava besed s predmeti, idejami, procesi.

Uporaba jezika je povečala možnosti človekovega preživetja.

  • Z njim lahko opiše psihična stanja, prenaša izkušnje, usklajuje dejavnosti.
  • Lahko se pogovarja o abstraktnih vsebinah, preteklih dogodkih in prihodnjih namerah.
  • Je temelj estetskega izražanja.
  • Z njim se odraža, ohranja, prenaša kulturo in vrednost opredeljuje (črnec, črnuh)
  • Predstavlja zvezo med članom določene jezikovne skupnosti.
  • Izraža pripadnost določeni skupini.
  • Omogoča povezavo v družbenem in prostorskem smislu.
  • Predstavlja simbolno mrežo s pomočjo katere svet ureja, razloži, razume…

Njegova moč se je povečala z iznajdbo pisave pred približno 5000 leti kot tudi z uporabo elektronskih in informacijskih medijev.


Vrednote kot smernice ravnanja

Predstavljajo ideje o zaželenem, lepem, primernem, dobrem. Z njimi razčagamo svet, oblikujemo stališča, prepričevanja in se usmerjamo k pomembnim ciljem. Ko jih ponotranjimo in jih sprejmemo za svoje, se po njih ravnamo.

Vzroki za izjeme:

  • dajanje prednosti trenutnim interesom in koristim
  • iskrenost, resnicoljubnost opustimo zaradi strahu pred kaznijo (čustveno odzivanje)
  • zaradi kariere zanemarjamo družino (konflikt različnih vrednosti)

Vrednote uporabljamo glede na okoliščine, njihova skladnost ni nujna.

Lahko se:

  • spreminjajo z dozorevanjem in novimi izkušnjami (npr. vietnamski sindrom, neuspeh v poklicu)
  • spreminjajo na družbeni ravni, ker so povezane z zgodovinskimi, socialnimi, političnimi procesi
  • razlikujejo se glede na kulturno okolje, izobrazbo, poklic, religijo, etnično pripadnost, generacijo…

Nekatere so si zaradi globalizacije zelo podobne npr. svoboda, demokratičnost, človekove pravice, usmerjenost k uspehu, blaginji… V družbi in pri posameznikih obstaja hierarhija vrednot.


Družbene norme

Izhajajo iz vrednot. Predstavljajo družbeni dogovor o tem, kako naj ravnamo in napotke kaj moramo storiti (zapovedovalne) in česa ne smemo (prepovedovalne).

Formalne norme so zapisane, oblikovne in sprejete v različnih državnih in drugih inštitucijah, ter so del zavestnih prizadevanju po usmerjanju družbe.

Neformalne norme nastanejo spontano in so rezultat neformalnih dogovorov kot so običaji, navade, moralne zahteve, tabuji…

Normiranje je podprto z različnimi ukrepi - sankcijami. Te so lahko formalne in neformalne, pozitivne (nagrade) ali negativne (kazni).

Delujejo kot oblika družbenega nadzora in so bolj zavezujoče kot vrednote. Ta je tako formalen in ga izvajajo profesionalci, sankcije so predvsem negativne, možne pa so tudi pozitivne.

Neformalni družbeni nadzor poteka med pripadniki skupnosti in je starejši. Pri njem je izražena dvosmernost: nadzorovani tudi sami nadzorujejo.

Nekatere dejavnosti in odnosi so v vseh družbah normirani (npr. odnos do drugega spola, poseganje v življenje in njegovo osebnostno dostojanstvo, lastniška razmerja, odnos do avtoritete in oblasti, ogrožanje družbene in državne varnosti… ).


Kulturna raznolikost

Kulturna raznolikost in medsebojni stiki

Multikulturni stiki so naraščali z evropsko kolonizacijo. Posledici stikov sta bili:

  • etnocid - uničevanje kulturnih značilnosti, posebnosti družb
  • genocid - fizično uničenje, iztrebljanje

Posledice kolonialne preteklosti in sodobnih migracijskih tokov so:

  • MULTIKULTURNOST ki predstavlja različne kulture v isti družbi. Pojavlja se problem njihovega sožitja na osnovi medsebojnega upoštevanja različnosti in poenotnega delovanja na osnovi skupnih standardov. Večinska, dominantna kultura velikokrat ostale marginalizira.
  • AKULTURACIJA oz. prilagoditev priseljencev družbi in kulturi, v katero se priseli.
  • INTERKULTURIALIZEM tj. medsebojno vplivanje, sodelovanje, prepletanje različnih kultur in nastanek nove kulture.
  • ASIMILACIJA ko pripadniki razčičnih manjšin izgubijo svoje kulturne posebnosti in prevzamejo kulturo okolja.


Globalizacija in izginjanje kulturne raznolikosti

Postala je intenzivna po 2. svetovni vojni in v 70ih letih prejšnjega stoletja.

Vključuje:

  • svetovno delitev dela, pretok surovin, blaga in potrošnje
  • globalni komunikacijski pretok s TV, sateliti, internetom
  • globalni premik ljudi (turizem, migracije, poslovna in politična partnerstva)
  • povečanje globalne dostopnosti pri doseganju različnih virov
  • vojaško, politično, gospodarsko povezovanje na svetovni ravni

Posledice:

  • izginjanje kulturne raznolikosti (na svetu vsako leto izumre okoli 30 jezikov)
  • izenačevanje kultur, ki se vidi v arhitekturi mest, prehranskih navadah, modi, glasbi, svetovnemu turizmu, uporabi angleškega jezika…
  • kulturni pretok (difuzija) poteka predvsem iz razvitih držav v preostala področja (selektivnost).

Odpor se kaže v protiglobalizacijskih gibanjih, ki se zavzemajo proti naraščanju globalne neenakosti, svetovne revščine, izginjanju delovnih mest, izčrpavanju naravnih bogastev, vojnam, opozarjajo na ekološke probleme…


Etnocentrizem in kulturni relativizem

  • ETNOCENTRIZEM: (kulturnocentrizem, evropocentizem) je način presojanja drugih kultur s stališča lastne kulture. Lahko se sprevrže v nižje vrednotenje, poniževalen in diskriminacijski odnos do drugih kultur. V zgodovini se je izražala nerazgledanost, nerazumevanje drugačnosti v povezavi s političnimi, gospodarskimi in teritorialnimi interesi osvajalcev.
  • KULTURNI RELATIVIZEM: označuje presojanje drugih kultur s stališča njihovih kulturnih standardov oz. njihovega razumevanja določene kulturne značilnosti. Kulturni antropologi so pripomogli k temu, da različne kulture dojemajo na enaki ravni in jih ne ločujemo na višje in nižje. Tako kot etnocentrizem je tudi kulturni relativizem lahko problematičen, če ga razumemo dosledno (otroško delo, obrezovanje spolnih organov). Razumevanje kultur posameznih dežel bi morali presojati s stališča človekovih pravic in univerzalnih standardov človekovega dostojanstva.
  • KULTURNI NIHILIZEM: če je vse relativno in opravičljivo, saj obstaja v nekem delu sveta, se ni treba držati lokalnih dogovorov in vrednot.


Subkulture - oblike znotraj kulturne raznolikosti

Subkultura je oznaka za skupino, v kateri se znotraj prevladujočih kulturnih vzorcev oblikujejo posebnosti, ki so značilne za manjši del populacije oziroma za posamezne skupine. Lahko se oblikujejo na osnovi poklica, spola, političnega, verskega prepričanja, etnične ali razredne pripadnosti… Če so te skupine v izrazito sovražnem odnosu do prevladujočih kulturnih značilnosti, govorimo o protikulturah (npr. obritoglavci, tolpe iz kriminalnega podzemlja, tajna združenja, ki temeljijo na posebnih prepričanjih, vrednotah dejavnostih in niso nijno krimilanne narave…) Skupine so lahko zelo tesno povezane in člani kažejo zelo veliko stopnjo solidarnosti (npr. prostozidarstvo).

Ljudje lahko šripadajo k različnim subkulturam. V sodobnem urbanem in aninimnem svatu se kaže potreba, da si ljudje ustvarjajo identiteto in izrazijo pripadnost s podobnim položajem, interesom in pogledi.

Temeljijo na:

  • skupni zgodovinski usodi (etnične in migrantske manjšine)
  • posebnih religioznih prepričanjih
  • posebnih interesih (npr. motociklistična subkultura)
  • glasbenem okusu
  • medmrežnih povezavah
  • različnih vrednotnih in ideoloških osnovah (različne new-agevske in meditativne skupine)
  • starosti in mladosti

Mladinske subkulture

Nastajati so začele v 50ih letih 20. stoletja v ZDA in Evropi. Vzroki:

  • porast življenskega standarda
  • podaljševanje šolanja
  • razvoj storitvenega sektorja
  • demokracija in širjenje človekovih pravic in svobode
  • razvoj sredstev množičnega komuniciranja

K širitvi je poleg medijev prispevala tudi gradnja velikih stadijonov, ki je omogočala množične prireditve (pop kultura).

Med mladimi je začelo naraščati uporništvo, ki ga je vzpodbujalo:

  • brezperspektivnost mladih
  • brezposelnost
  • vietnamska vojna (protivojno razpoloženje)
  • malomeščanski konzervativizem starejših
  • zahteva po še večji svododi in drugačnih vrednotah

Hipijevska subkultura

Predstavlja del mladinskega subkulturnega gibanja z elementi protikulture.

Nastanek:

  • nastala v 60ih letih 20. stoletja v ZDA in se širila po celem svetu
  • vplivala je na mlade med 15 in 25 letom
  • vplivala je na kasnejše kulture
  • zajemala je predvsem mlade iz srednjega razreda

Značilnosti:

  • gibanje je bilo protivojno (peace and love), nasprotovalo je oboroževalni tekmi in jedrskemu oboroževanju
  • bilo je ekološko naravnano in je nasprotovalo tudi mirnodobni uporabi jedrske energije
  • del mladih je bil usmerjen k zdravi prehrani in bolj naravnem življenju na podeželju
  • nekateri mladi so preizkušali različne droge in halucinogene snovi, tudi umetno izdelanih (LSD) zaradi želje po globlji duhovitosti
  • mladi so sprejemali vzhodnjaško filozofijo in življenske nazore, ki so temeljili na hinduizmu in budizmu
  • mnogi so uporabljali meditacijo in jogo

Odpor do meščanskih vrednot se je kazal kot:

  • seksualna revolucija in želja po večji spolni svobodi
  • boj proti materialističnim vrednotam in želja po večji enakosti (unisex moda, komune)
  • razvijanje alternativne umetnosti (ulično gledališče, folk, rock glasba, zbiranje na koncertih, protestna besedila, potovanja s kombiji v Indijo, Afganistan…)


Socializacija - opredelitev in pomen

Različni vidiki socializacije

Socializacija je vseživljenski proces, v katerem se ljudje v interakciji z drugimi ljudmi:

  • Prilagajamo družbi, v katero smo se rodili, se vključujemo vanjo in sprejemamo njeno kulturo (inkulturacija). Pomemben vidik socializacije je ponotranjenje družbenih vrednot in norm (interiorizacija). Sprejmemo jih kot svoja osebna načela in se po njih ravnamo. Zato odpade potreba po zunanjem družbenem nadzoru.

  • Naučimo prevzemati in opravljati (igrati) vloge. Vlog je lahko veliko in so povezane z neko pozicijo, statusom (glede na spol, starost, poklic, politično stranko…) Opredeljene so z neformalnimi in formalnimi normami in jih imenujemo družbene vloge. Pri njihovem igranju lahko prihaja do konfliktov.

  • Oblikujemo osebnost in indentiteto, vključno s specifičnim načinom govora, komunikacije, mišljenja, čustvovanja, vrednotenja (samoopredeljevanje v odnosu do drugih). V modernih družbah je teh indentitet več in se lahko spreminjajo (skrpana identiteta ali patchwork).


Pomen socializacije

Socializacija je pomembna za posameznika in družbo ker:

  • Osebnostni razvoj posameznika ni možen brez stika z drugimi; omogoča obnavljanje družbe. Ljudje se obnašajo na družbeno sprejemljiv, predvidljiv način.
  • Socializacija se spreminja glede na pričakovanja posameznikov, družbenozgodovinskih okoliščin, spola, slojevske pripadonosti…


Socializacija in življenski potek

Življenski potek je okvir, v katerem se dovijajo življenski procesi. Ti niso v vseh življenskih obdobjih enako intenzivni, ne potekajo na enak način, nimajo enako vsebine in učinkov, ne potekajo v enakih družbenih okoljih. Zato razlikujemomed primarno in sekundarno socializacijo, govorimo pa tudi o socializaciji odraslih oziroma terciarni socializaciji ter resocializaciji. Meje med njimi je težko določiti.


Otroštvo in pomen primarne socializacije

Primarno socializacijo zajema obdobje skoraj popolne nesamostojnosti in odvisnosti od drugih. Njen pomen je izreden ker:

  • Zajema prve otrokove stike z drugimi ljudmi. Izredno pomembno vlogo ima družina. Vrednote, norme, vzorce ravnanja, ki mu jih posredujejo starši, sprejema kot samoumevne in edino možne. Otrok nima veliko možnosti izbire in primerjave različnih socialnih izkušenj. Med njimi in skrbniki se razvijejo močne čustvene vezi, ki se trajno vsidrajo v njegovo osebnost.
  • Se v primarni socializaciji uresniči otrokova potencialna človeškost. Človek ne bo zmožen govoriti, če v prvih letih svojega življenja ne bo imel možnostikomuniciranja (primeri izoliranih, nesocializiranih otrok). Skrajna osamitev vpliva na zaostajanje pri kasnejšem učenju jezika in osvajanju družbenih veščin. Pomembna so tudi čustva, ki se razvijejo med otrokom in starši.

Otroci, ki niso imeli priložnosti oblikovati stabilnih čustvenih odnosov, so kasneje kazali jezikovno in intelektualno zaostajanje (retardacijo) ter težave pri vzpostavljanju tesnejših in trajnih zvez.

Razvoj človeka kot družabnega bitja je izredno odvisen od zgodnjega oblikovanja razmeroma trajnih, stabilnih, trdnih vezi z vsaj enim človekom.


Sekundarna socializacija

V modernih družbah za večino ljudi zajema obdobje šolanja in mladosti. Moderne družbe so zapletene, kompleksne, diferencirane in od posameznika zahtevajo več različnih znanj, spretnosti, veščin.

Mladost je vmesno obdobje med otroštvom in odraslostjo. Je proprava na odraslost, ki se v modernih družbah podaljšuje. Mladi ostajajo dalj časa odvisni od odraslih, čeprav v biološkem in deloma tudi v kognitivnem smislu dozorevajo prej.

Mladost daje človeku veliko možnosti vključevanja v različne družbene skupine, organizacije, institucije, igranje različnih vlog. Pomembna postaja motivacija, selektivnost, anonimnost. Mladost je lahko (izobraževalni) moratorij, predah šred vstopom v odraslost.

Pri pojmu adolescence gre bolj za psihološki opis tega obdobja (viharništvo, razpoloženjska in čustvena nihanja, upiranje avtoritetam, socialni konflikti…)

Mladost zajema:

  • klasična mladost 14 - 18 leta
  • podaljšana mladost 19 - 24 leta
  • predodraslo mladost 24 - 29 leta


Prehodi v odraslost

V modernih družbah obstajata dve merili:

  • stalna zaposlitev
  • oblikovanje zakonske in družinske skupnosti (družina prokreacije)

V zadnjih časih se nekatera merila osamosvajanja mladih premikajo v zgodnejša leta (odločanje o svojemu videzu…) ekonomska in družbena merila pa v poznejša (zaposliti, poročiti se…).

Izobraževanje se podaljšuje zaradi poklicnih potreb (permanentno izobraževanje) in sprememb na trgu delovne sile.

Obdobje predodraslosti (polodraslosti, mladih odraslih) nekateri imenujejo prazna prihodnost in etnološka praznina.

Življenskih poteki posameznikov se individualizirajo in so vse bolj odvisni od strukturnih možnosti (družinsko, slojevsko poreklo, spol, etnična pripadnost…).


Resocializacija

Ponovna socializacija je proces, v katerem se izničijo učiniki prejšnje socializacije in / ali sprejmejo nove oblike vedenja, vrednotenja…

Vzroki:

  • spremembe v družbi, nova zaposlitev, različne družbene vloge…
  • pojmi odklonskega vedenja npr. kriminalcev, narkomanov, alkoholikov (alternacija)…

Obstajajo posebne organizacije npr. zapori, psihiatrične bolnišnice, komune za zdravljenje narkomanov, ki jih je Goffman imenoval totalne organizacije. So represivne, člane skušajo šrevzgojiti in jim ustvariti novo identiteto tudi s tem, da jih za daljše obdobje izolirajo od širše družbe. Velikokrat so neučinkovite, ker jih imajo ljudje za krivične, poleg tega so člane ob povratku v običajno življenje stigmatizira.

  • procesi akulturacije;
  • bolezni, nesreče;


Spolno diferencirana socializacija

Tudi v modernih družbah je socializacija spolno zaznamovana:

  • starši že v primarni socializaciji z zunanjo podobo otroka (barva obleke, dolžina las) poudarjajo otrokov spol.
  • starši kupujejo igrače glede na spol.
  • v otroških knjigah in učbenikih ženske nastopajo v pasivnih in stereotipnih vlogah kot matere, vile…
  • različne podobe moškosti in ženskosti se kažejo v medijih; izbira šolskih in političnih poti je spolno zaznamovana.


Dejavniki socializacije

Družina

V tradicionalnih družbah je bila edini dejavnik socializacije, ki je pomembno določal človekov položaj, danes je le eden od mnogih. V modernih družbah so družine lahko:

  • nuklearne oz. jedrne (starši in otroci)
  • enoroditeljske (starš in otrok)
  • reorganizirane (razvezan partner oblikuje novo družino)
  • razširjene (člani več družin)
  • istospolne družine;

Na različnost socialnih izkušenj otrok vpliva še izobrazba in poklic staršev, ruralno ali urbano okolje, standard… Družina le delno pripravi posameznika na kasnejše družbene vloge. Otroci ne prevzemajo vedenjskih vzorcev svojih staršev.

Socializacija otroka v družini poteka:

  • s posnemanjem (imitacijo, ki je lahko podzavestna)
  • z istovetenjem (identifikacijo)
  • z igro

Starši uporabljajo sistem nagrad in kazni za vzpodbujanje zaželenega in preprečevanje nezaželenega vedenja.

Raziskave kažejo, da so se družinski vzgojni stili liberalizirali. Gre za medgeneracijsko sodelovanje, opazno je zagovorništvo otrok s strani staršev (delujejo kot skupine pritiska). Pojavlja pa se problem infantizacije.


Skupine vrstnikov

Mladostniki izbirajo prijatelje podobnih interesov, prepričanj, načinov preživljanja prostega časa ipd…

  • ohlapne (skupaj na pijačo, v kino, internet)
  • interesne (npr. šport)
  • prijateljske (pomoč pri težavah)
  • prestopniške

Omogočajo večjo demokratičnost v medsebojnih odnosih (oblikovanje pravil, pogajanja…)

Dajejo možnost primerjave različnih stališč, vrednot, npr. do spolnosti, potrošništva, glasbe, preživljanja prostega časa…

Omogočajo pridobivanje pomembnih socialnih izkušenj npr. uveljavljanje brez zaščite odraslih, tovarištva itd…

V primerjavi s prijateljstvi v drugih življenskih obdobij so čustveno bolj intenzivna in intimna.

Vrstniške skupine lahko predstavljajop subkulturno okolje, kjer imajo pomembno vlogo prostori združevanja.


Šola

V šoli poteka načrtno izobraževanje in vzgoja. Na nove generacije se prenašajo najrazličnejša znanja, spretnosti, norme, vrednote. Uči tudi disciplino npr.: upoštevanje urnika, učenje predpisane snovi, odgovarjanje na vprašanja, upoštevanje pravil, sprejemljiv odnos do avtoritete… V nasprotju z družino posameznik pridobiva izkušnjo brezosebnih formalnih odnosov.

Po Durkheimu predstavlja model družbenega sistema, v katerem človek sodeluje z ljudmi, ki niso njegovo sorodniki ali prijatelji.

Parsons poudarja, da šola deluje kot most med družino in širšo družbo, pripomore k uveljavljanju vrednote dosežka.