Sociologija je družboslovna znanstvena disciplina, ki se ukvarja s sistematskim preučevanjem družbe. Zato ima:
Z družbo se ukvarjajo tudi druge družbene vede. Razlika med njimi je v pristopu tj. načinu preučevanja, zastavitvi in obravnavanju problema (npr. potreba po hrani).
Preučuje predvsem moderne družbe od industrijske revolucije dalje. Pozornost posveča množičnim pojavom, kot so migracijski procesi, družbeno razslojevanje, odnosi med etničnimiskupinami, spolne razlike… zanima pa jo tudi posameznikovo dejanje in družbveni vplivi nanj.
Zanjo je značilen poseben pristop: raziskuje in opozarja na družbene okoliščine človekovega delovanja (družbeni kontekst) npr:
Sociologija išče zakonitosti v družbenem življenju, gibanjih in razvoju. Ugotavlja stopnjo povezanosti med dogodki, pojavi, procesi (npr. med izobrazbo in trajanjem življenja) razloge zanjo in pri tem upošteva tudi izjeme. Njen pogled je:
V dosedanjem preučevanju je bilo veliko dela vloženega v odkrivanje bistvenih razlik med tradicionalnimi in modernimi družbami, ki so nastale z industrijsko revolucijo.
Značilnosti tradicioinalnih družb so:
Za moderne družbe je značilno:
Zlasti v obdobju kriz sta pogosti vprašanji: Kako družbeni sistem deluje? Kako ga je mogoče spremeniti? Že utemeljitelji sociologije so videli njen smisel v spoznavanju družbenih zakonitosti in možnosti usmerjanja družbenih tokov.
Sociološko znanje:
Nastala je po 19. stoletju po industrijski revoluciji in z njo povezanimi družbenimi spremembami:
Na številne probleme dotedanje znanosti niso našle odgovorov. Na njen nastanek je vplival tudi razvoj znanosti, zlasti fizike in biologije.
Utemeljitelja sta bila francoska misleca Herni De Saint Simon in Auguste Comte. Nova veda naj bi pripomogla k družbenem usmerjanju oz. izboljševanju življenskih razmer in sreče. Novo znanost sta poimenovala socialna fizika. Sloni naj na izkustvu in opazovanju, prežeta naj bo s preučevanjem razvoja in napredka.
Saint Simon je poudaril zgodovinski in razvojni pogled na oružbi in izražal vero v napredek. Z novimi tehnologijami bo mogoče popolneje obvladovati naravo. Z industrijsko družbo naj bi država dobila novo vlogo, ki bo zagotavljala splošno blaginjo.
Auguste Comte je skoval besedo sociologija. Ugotavljanje družbenih zakonitosti naj služi izvajanjem družbenih reform. Družbo naj bi usmerjali znanstvaniki.
Družbo nista razumela kot skupek egoističnih posameznikov, ki sledijo svojim interesom. Poudarjala sta pomen skupnih vrednot kot povezovalnega dejavnika, pri njihovem oblikovanju naj bi imela pomembno vlogo vzgoja in izobraževanje. Comte je družbo je družbo primerjal z oraganizmom in trdil, da ima njen razvoj tri stopnje (zgodovinsko razvojni pristop) :
Funkcionalizem se ukvarja s strukture družbe in delovanjem njenih posameznih delov. Vsi deli družbe imajo določeno funkcijo, ki prispeva k njenemu ohranjanju (npr. šola). Nujna je določena stopnja soglasja članov družbe o temeljnih vrednotah (vrednostni konsenz). Ta poveže različne dele družbe in ustvari temelj družbene enotnosti in solidarnosti. [T. Parsons, E. Durkheim]
Konfliktna teorija predvideva, da imajo različne družbene skupine različno moč in vpliv. Tiste z večjo močjo lahko tudi s prisilo vplivajo na ostale člane družbe. Zaradi tega prihaja do konfliktov. Družbeni red se ohranja s silo ne s soglasjem. Marksizem temelji na ideji, da je družba sestavljena iz ekonomske baze in nadstavbe. [K. Marks, R. Daherndorf]
Interakcionizem postavlja v ospredje posameznike in njihovo oblikovanje družbenega življenja. Posamezniki ustvarjajo družbo v medsebojnih interakcijah. Pomembno je njihovo razumevanje okoliščin v katerih se nahajajo in igranje družbenih vlog. Poudarjen je človekov jaz, situacija in interpretacija. [G.H Mead, E. Goffman, A. Shertz].
Uporaba pojma: Kultura predstavlja različne oblike umetniškega ustvarjanja.
Samo človek daje dogajanju in stvarem pomen in tako oblikuje simbole. Simboli omogočajo sporazumevanje in vnašajo red in predvidljivost. So rezultat kulturnega dogovora (konvencije). Z njimi se ljudje povezujejo in ločijo od drugih. Vstop v kulturo neke skupnosti je povezan z vstopom v njen simbolni svet. Kulturni šok nastopa, če če s svojim ravnanjem razžalimo ljudi, ali pa nas gostitelj napeljuje k ravnanju, ki je za nas nesprejemljivo. Simbolni pomeni se spreminjajo s časom (debelost, krzno) in okoljem (krizantema).
Za človeka je značilna zveza med glasovi in pomenom. Pri živalih se določeni glasovi nanašajo na iste vsebine. So nagonski in pripadnikom iste vrste razumljivi. Človekovih jezikov je več kot 3000. Sporazumevanje je brez učenja, zlasti v prvih letih življenja, nemogoče. Največji dosežek otroka ni izgovorjava ampak povezava besed s predmeti, idejami, procesi.
Uporaba jezika je povečala možnosti človekovega preživetja.
Njegova moč se je povečala z iznajdbo pisave pred približno 5000 leti kot tudi z uporabo elektronskih in informacijskih medijev.
Predstavljajo ideje o zaželenem, lepem, primernem, dobrem. Z njimi razčagamo svet, oblikujemo stališča, prepričevanja in se usmerjamo k pomembnim ciljem. Ko jih ponotranjimo in jih sprejmemo za svoje, se po njih ravnamo.
Vzroki za izjeme:
Vrednote uporabljamo glede na okoliščine, njihova skladnost ni nujna.
Lahko se:
Nekatere so si zaradi globalizacije zelo podobne npr. svoboda, demokratičnost, človekove pravice, usmerjenost k uspehu, blaginji… V družbi in pri posameznikih obstaja hierarhija vrednot.
Izhajajo iz vrednot. Predstavljajo družbeni dogovor o tem, kako naj ravnamo in napotke kaj moramo storiti (zapovedovalne) in česa ne smemo (prepovedovalne).
Formalne norme so zapisane, oblikovne in sprejete v različnih državnih in drugih inštitucijah, ter so del zavestnih prizadevanju po usmerjanju družbe.
Neformalne norme nastanejo spontano in so rezultat neformalnih dogovorov kot so običaji, navade, moralne zahteve, tabuji…
Normiranje je podprto z različnimi ukrepi - sankcijami. Te so lahko formalne in neformalne, pozitivne (nagrade) ali negativne (kazni).
Delujejo kot oblika družbenega nadzora in so bolj zavezujoče kot vrednote. Ta je tako formalen in ga izvajajo profesionalci, sankcije so predvsem negativne, možne pa so tudi pozitivne.
Neformalni družbeni nadzor poteka med pripadniki skupnosti in je starejši. Pri njem je izražena dvosmernost: nadzorovani tudi sami nadzorujejo.
Nekatere dejavnosti in odnosi so v vseh družbah normirani (npr. odnos do drugega spola, poseganje v življenje in njegovo osebnostno dostojanstvo, lastniška razmerja, odnos do avtoritete in oblasti, ogrožanje družbene in državne varnosti… ).
Multikulturni stiki so naraščali z evropsko kolonizacijo. Posledici stikov sta bili:
Posledice kolonialne preteklosti in sodobnih migracijskih tokov so:
Postala je intenzivna po 2. svetovni vojni in v 70ih letih prejšnjega stoletja.
Vključuje:
Posledice:
Odpor se kaže v protiglobalizacijskih gibanjih, ki se zavzemajo proti naraščanju globalne neenakosti, svetovne revščine, izginjanju delovnih mest, izčrpavanju naravnih bogastev, vojnam, opozarjajo na ekološke probleme…
Subkultura je oznaka za skupino, v kateri se znotraj prevladujočih kulturnih vzorcev oblikujejo posebnosti, ki so značilne za manjši del populacije oziroma za posamezne skupine. Lahko se oblikujejo na osnovi poklica, spola, političnega, verskega prepričanja, etnične ali razredne pripadnosti… Če so te skupine v izrazito sovražnem odnosu do prevladujočih kulturnih značilnosti, govorimo o protikulturah (npr. obritoglavci, tolpe iz kriminalnega podzemlja, tajna združenja, ki temeljijo na posebnih prepričanjih, vrednotah dejavnostih in niso nijno krimilanne narave…) Skupine so lahko zelo tesno povezane in člani kažejo zelo veliko stopnjo solidarnosti (npr. prostozidarstvo).
Ljudje lahko šripadajo k različnim subkulturam. V sodobnem urbanem in aninimnem svatu se kaže potreba, da si ljudje ustvarjajo identiteto in izrazijo pripadnost s podobnim položajem, interesom in pogledi.
Temeljijo na:
Nastajati so začele v 50ih letih 20. stoletja v ZDA in Evropi. Vzroki:
K širitvi je poleg medijev prispevala tudi gradnja velikih stadijonov, ki je omogočala množične prireditve (pop kultura).
Med mladimi je začelo naraščati uporništvo, ki ga je vzpodbujalo:
Predstavlja del mladinskega subkulturnega gibanja z elementi protikulture.
Nastanek:
Značilnosti:
Odpor do meščanskih vrednot se je kazal kot:
Socializacija je vseživljenski proces, v katerem se ljudje v interakciji z drugimi ljudmi:
Prilagajamo družbi, v katero smo se rodili, se vključujemo vanjo in sprejemamo njeno kulturo (inkulturacija). Pomemben vidik socializacije je ponotranjenje družbenih vrednot in norm (interiorizacija). Sprejmemo jih kot svoja osebna načela in se po njih ravnamo. Zato odpade potreba po zunanjem družbenem nadzoru.
Naučimo prevzemati in opravljati (igrati) vloge. Vlog je lahko veliko in so povezane z neko pozicijo, statusom (glede na spol, starost, poklic, politično stranko…) Opredeljene so z neformalnimi in formalnimi normami in jih imenujemo družbene vloge. Pri njihovem igranju lahko prihaja do konfliktov.
Oblikujemo osebnost in indentiteto, vključno s specifičnim načinom govora, komunikacije, mišljenja, čustvovanja, vrednotenja (samoopredeljevanje v odnosu do drugih). V modernih družbah je teh indentitet več in se lahko spreminjajo (skrpana identiteta ali patchwork).
Socializacija je pomembna za posameznika in družbo ker:
Življenski potek je okvir, v katerem se dovijajo življenski procesi. Ti niso v vseh življenskih obdobjih enako intenzivni, ne potekajo na enak način, nimajo enako vsebine in učinkov, ne potekajo v enakih družbenih okoljih. Zato razlikujemomed primarno in sekundarno socializacijo, govorimo pa tudi o socializaciji odraslih oziroma terciarni socializaciji ter resocializaciji. Meje med njimi je težko določiti.
Primarno socializacijo zajema obdobje skoraj popolne nesamostojnosti in odvisnosti od drugih. Njen pomen je izreden ker:
Otroci, ki niso imeli priložnosti oblikovati stabilnih čustvenih odnosov, so kasneje kazali jezikovno in intelektualno zaostajanje (retardacijo) ter težave pri vzpostavljanju tesnejših in trajnih zvez.
Razvoj človeka kot družabnega bitja je izredno odvisen od zgodnjega oblikovanja razmeroma trajnih, stabilnih, trdnih vezi z vsaj enim človekom.
V modernih družbah za večino ljudi zajema obdobje šolanja in mladosti. Moderne družbe so zapletene, kompleksne, diferencirane in od posameznika zahtevajo več različnih znanj, spretnosti, veščin.
Mladost je vmesno obdobje med otroštvom in odraslostjo. Je proprava na odraslost, ki se v modernih družbah podaljšuje. Mladi ostajajo dalj časa odvisni od odraslih, čeprav v biološkem in deloma tudi v kognitivnem smislu dozorevajo prej.
Mladost daje človeku veliko možnosti vključevanja v različne družbene skupine, organizacije, institucije, igranje različnih vlog. Pomembna postaja motivacija, selektivnost, anonimnost. Mladost je lahko (izobraževalni) moratorij, predah šred vstopom v odraslost.
Pri pojmu adolescence gre bolj za psihološki opis tega obdobja (viharništvo, razpoloženjska in čustvena nihanja, upiranje avtoritetam, socialni konflikti…)
Mladost zajema:
V modernih družbah obstajata dve merili:
V zadnjih časih se nekatera merila osamosvajanja mladih premikajo v zgodnejša leta (odločanje o svojemu videzu…) ekonomska in družbena merila pa v poznejša (zaposliti, poročiti se…).
Izobraževanje se podaljšuje zaradi poklicnih potreb (permanentno izobraževanje) in sprememb na trgu delovne sile.
Obdobje predodraslosti (polodraslosti, mladih odraslih) nekateri imenujejo prazna prihodnost in etnološka praznina.
Življenskih poteki posameznikov se individualizirajo in so vse bolj odvisni od strukturnih možnosti (družinsko, slojevsko poreklo, spol, etnična pripadnost…).
Ponovna socializacija je proces, v katerem se izničijo učiniki prejšnje socializacije in / ali sprejmejo nove oblike vedenja, vrednotenja…
Vzroki:
Obstajajo posebne organizacije npr. zapori, psihiatrične bolnišnice, komune za zdravljenje narkomanov, ki jih je Goffman imenoval totalne organizacije. So represivne, člane skušajo šrevzgojiti in jim ustvariti novo identiteto tudi s tem, da jih za daljše obdobje izolirajo od širše družbe. Velikokrat so neučinkovite, ker jih imajo ljudje za krivične, poleg tega so člane ob povratku v običajno življenje stigmatizira.
Tudi v modernih družbah je socializacija spolno zaznamovana:
V tradicionalnih družbah je bila edini dejavnik socializacije, ki je pomembno določal človekov položaj, danes je le eden od mnogih. V modernih družbah so družine lahko:
Na različnost socialnih izkušenj otrok vpliva še izobrazba in poklic staršev, ruralno ali urbano okolje, standard… Družina le delno pripravi posameznika na kasnejše družbene vloge. Otroci ne prevzemajo vedenjskih vzorcev svojih staršev.
Socializacija otroka v družini poteka:
Starši uporabljajo sistem nagrad in kazni za vzpodbujanje zaželenega in preprečevanje nezaželenega vedenja.
Raziskave kažejo, da so se družinski vzgojni stili liberalizirali. Gre za medgeneracijsko sodelovanje, opazno je zagovorništvo otrok s strani staršev (delujejo kot skupine pritiska). Pojavlja pa se problem infantizacije.
Mladostniki izbirajo prijatelje podobnih interesov, prepričanj, načinov preživljanja prostega časa ipd…
Omogočajo večjo demokratičnost v medsebojnih odnosih (oblikovanje pravil, pogajanja…)
Dajejo možnost primerjave različnih stališč, vrednot, npr. do spolnosti, potrošništva, glasbe, preživljanja prostega časa…
Omogočajo pridobivanje pomembnih socialnih izkušenj npr. uveljavljanje brez zaščite odraslih, tovarištva itd…
V primerjavi s prijateljstvi v drugih življenskih obdobij so čustveno bolj intenzivna in intimna.
Vrstniške skupine lahko predstavljajop subkulturno okolje, kjer imajo pomembno vlogo prostori združevanja.
V šoli poteka načrtno izobraževanje in vzgoja. Na nove generacije se prenašajo najrazličnejša znanja, spretnosti, norme, vrednote. Uči tudi disciplino npr.: upoštevanje urnika, učenje predpisane snovi, odgovarjanje na vprašanja, upoštevanje pravil, sprejemljiv odnos do avtoritete… V nasprotju z družino posameznik pridobiva izkušnjo brezosebnih formalnih odnosov.
Po Durkheimu predstavlja model družbenega sistema, v katerem človek sodeluje z ljudmi, ki niso njegovo sorodniki ali prijatelji.
Parsons poudarja, da šola deluje kot most med družino in širšo družbo, pripomore k uveljavljanju vrednote dosežka.
3697 words