Je funkcija, ki jo lahko zapišemo z enačbo (splošne) oblike $f(x) = ax^2 + bx + c$ kjer so koeficienti a, b in c poljubna realna števila in vodilni koeficient $a \neq 0$.
Splošna: $f(x) = ax^2 + bx + c$
Temenska oblika: $f(x) = a(x - p)^2 + q$ . Števili p in q sta koordinati temena kvadratne funkcije. Teme je točka $\mathrm{T}(p, q)$ v kateri kvadratna funkcija doseže ekstremno vrednost. Za izračunati $p$ in $q$ lahko uporabimo naslednji formuli:
Ničelna oblika: $f(x) = a(x - x_1)(x - x_2)$ . Števili $x_1$ in $x_2$ sta ničli kvadratne funkcije. V splošnem sta to kompleksni števili. Ničelno obliko lahko dobimo iz splošne z razcepom, lahko pa $x_1$ in $x_2$ izračunamo po naslednji formuli:
Število, ki v zgornji formuli nastopa pod korenom, je diskriminanta kvadratne funkcije: $D = b^2 - 4ac$ . Diskriminanta nam pove, koliko realnih ničel ima kvadratna funkcija:
Graf kvadratne funkcije narišemo postopoma:
Primer: $f(x) = 2x^2 - 12x + 16$
Iz zgornjega postopka vidimo, da vodilni koeficient a odloča o tem, kako je obrnjena kvadratna funkcija:
Racionalna funkcija je vsaka funkcija, ki jo lahko zapišemo z enačbo spodnje oblike, kjer je $p$ poljuben polinom, $q$ pa poljuben neničelni polinom.
manjka se kr stvari
Splošni predpis polinoma stopnje n $(n \in \mathbb{N_0})$:
Zaporedje je funkcija $f: \mathbb{N \to R}$
To pomeni, da poljubnemu naravnemu številu $n$ pripada določeno realno število, ki ga označimo $a_n$ in ga imenujemo n-ti člen zaporedja.
Zaporedje ponavadi podamo s formulo za splošni člen.
Zgled: Zaporedje s splošnim členom $a_n = n^2 + 1$ ima člene: $a_1 = 2$, $a_2 = 5$, $a_3 = 10$, $a_4 = 17, \quad \dots$
Zaporedje narašča, če za $an \in \mathbb{N}$ velja: $a_{n+1} > a_n$
Zaporedje pada, če za $an \in \mathbb{N}$ velja $a_{n+1} < a_n$
Zaporedje je omejeno navzgor, če obstaja realno število $M$, tako da za $an \in \mathbb{N}$ velja: $a_n \leqslant M$ . Število $M$ imenujemo zgornja meja zaporedja. Če je zaporedje navzgor omejeno, obstaja celo več zgornjih mej. Najmanjši med njimi pravimo natančna zgornja meja ali supremum zaporedja. Zaporedje lahko natančno zgornjo mejo doseže ali pa tudi ne. Če obstaja člen, ki je enak natančni zgornji meji, ga imenujemo maksimalni člen zaporedja.
Zaporedje je omejeno navzdol, če obstaja realno število $m$, tako da za $an \in \mathbb{N}$ velja: $a_n \geqslant m$ . Število $m$ imenujemo spodnja meja zaporedja. Če je zaporedje navzdol omejeno, obstaja celo več spodnjih mej. Največji med njimi pravimo natančna spodnja meja ali infimum zaporedja. Zaporedje lahko natančno spodnjo mejo doseže ali pa tudi ne. Če obstaja člen, ki je enak natančni spodnji meji, ga imenujemo minimalni člen zaporedja.
Zaporedje je omejeno, če je navzgor in navzdol omejeno.
Poljubnemu zaporedju $a_n$ lahko priredimo zaporedje delnih vsot:
Oziroma na splošno: $s_n = a_1 + a_2 + \dots + a_n$
Število $s_n$ imenujemo n-ta delna vsota ali vsota prvih n členov zaporedja $a_n$. Drugo ime za $s_n$ je vsota končne vrste.
Aritmetično zaporedje je zaporedje, v katerem je razlika dveh zaporednih členov konstantna. To razliko označimo $d$ (diferenca).
Torej: $a_n - a_{n-1} = d$ oziroma: $a_n = a_{n-1} + d$ .
Formula za vsoto prvih $n$ členov aritmetičnega zaporedja (za vsoto končne aritmetične vrste):
Lastnosti aritmetičnega zaporedja:
Vsak člen aritmetičnega zaporedja (razen prvega) je enak aritmetični sredini svojih sosedov:
Geometrijsko zaporedje je zaporedje, v katerem je količnik dveh zaporednih členov konstanten. Ta količnik označimo k ali q (kvocient).
Torej: $a_n / a_{n-1} = k$ oziroma: $a_n = a_{n-1} \cdot k$
Formula za splošni člen geometrijskega zaporedja: $a_n = a_1 \cdot k^{n-1}$
Spremenljivka | Kaj pomeni |
---|---|
G - glavnica | Znesek, ki se nam obrestuje |
o - obresti | Znesek, za kateregase glavnica poveča |
p - obrestna mera | V %, banke računajo letno obrestno mero |
r - obrestovalni faktor | $\mathrm{r} = 1 + \frac{p}{100}$ |
n - obrestovalna doba |
Glavnica ostaja enaka, obresti so enake.
Primer: Miha si od banke sposodi…
Glavnica se po računanju obresti veča, zato se tudi obresti s časom večajo.
Odvod funkcije $f(x)$ v točki $\mathrm{T}(x, y)$ je enak smernemu koeficientu tangente na graf te funkcije v tej točki. Označimo ga $f’(x)$. $f’(x_0) = k_t$
Produkt funkcije in konstante $\big(c \cdot f(x)\big)’ = c \cdot f’(x)$
Vsota in razlika funkcij $\big( f(x) \pm g(x) \big)’ = f’(x) \pm g’(x)$
Produkt funkcij $\big( f(x) \cdot g(x) \big)’ = f’(x) \cdot g(x) + f(x) \cdot g’(x)$
Kvocient funkcij
FUNKCIJA $f(x)$ | ODVOD $f(x)’$ |
---|---|
$c$ | $0$ |
$x$ | $1$ |
$x^n$ | $nx^{n-1}$ |
$e^x$ | $e^x$ |
$a^x$ | $a^xlna$ |
$lnx$ | $\frac{1}{x}$ |
$log_ax$ | $\frac{1}{xlna}$ |
$sinx$ | $cosx$ |
$cosx$ | $-sinx$ |
$tanx$ | $\frac{1}{cos^2x}$ |
$cotx$ | $-\frac{1}{sin^2x}$ |
Kombinatorika je področje matematike, ki se ukvarja s tem, na koliko načinov je možno razporediti neko množico elementov ali na koliko načinov je možno izbrati elemente iz neke množice.
S kombinatoričnim drevesom grafično prikažemo proces
Izbiranja odločitev. Drevo vseh možnosti narišemo tako, da vsako vozlišče razvejimo na toliko vozlišč, kolikor izbir imamo na voljo v danem koraku.
Pravilo produkta ali osnovni izrek kombinatorike: Če imamo na voljo m možnosti iz prve skupine in n možnosti iz druge skupine, izbrati pa želimo eno možnost iz prve in hkrati eno iz druge skupine, potem imamo na izbiro skupno m · n možnosti.
Primer: Pripravljamo darilo za rojstni dan. Najprej izberemo eno od daril (čokolada, igrača, knjiga, darilni bon), potem darilo zavijemo v eno od možnosti (škatla, darilna vrečka, darilni papir) in na koncu dodamo pentljo ene izmed barv (rdeča, modra, rumena). Koliko različnih daril imamo na voljo?
Rešitev: N = 4 · 3 · 3 = 36
Pravilo vsote: Če imamo na voljo m možnosti iz prve skupine in n možnosti iz druge skupine, izbrati pa želimo točno eno možnost iz prve ali iz druge skupine, potem imamo na izbiro skupaj m + n možnosti.
Primer: Na kosilo gremo lahko picerijo, ki ponuja 5 vrst pic, v mehiško restavracijo ki ponuja 3 vrste tortilj ali v italijansko restavracijo ki ponuja 4 vrste testenin. Koliko različnih kosilo imamo na voljo?
Rešitev: N = 5 + 3 + 4 = 12
Permutacije so razporeditve danih n elementov na n prostih mest. Če so vsi elementi med seboj različni, so to permutacije brez ponavljanja. Število permutacij brez ponavljanja izračunamo po formuli:
To računsko operacijo imenujemo n fakulteta ali n faktorsko.
Primer: Koliko različnih petmestnih števil lahok zapišemo iz števk 1, 2, 3, 4, 5?
Rešitev: P5 = 5! = 120
Variacije brez ponavljanja so razporeditve n različnih elementov na r prostih mest. Pri tem je r < n, zato ostane nekaj elementov nerazporejenih. Število variacije brez ponavljanja izračunamo po formuli:
Primer: Koliko različnih trimestnih števil lahko sestaviš iz števk 1, 2, 3, 4, 5?
Rešitev: V35 = 5! : 3! = 20
Če pri variacijah zanemarimo vrstni red in opazujemo samo, kateri elementi so izbrani, dobimo kombinacije. Kombinacije brez ponavljanja so izbire r (različnih) elementov izmen n različnih elementov, ki so na voljo. Število kombinacij brez ponavljanja izračunamo po formuli:
Izraz, ki nastopa na desni strani zgornje formule, lahko označimo tudi z binomskim simbolom:
Primer: Na koliko načinov lahko izberem iz razreda z 20 dijaki 3 predstavnike?
Rešitev: C320 = 20! / 3! · 17! = 1140
Poskus je vsako hoteno dejanje, ki ga opravimo v natanko določenih pogojih.
Primeri:
Predpostavimo, da se poskus vedno odvija pod enakimi, natančno določenimi pogoji. Pojav, ki se lahko v posameznem poskusu zgodi ali pa tudi ne, imenujemo dogodek.
Primeri:
Dogodke označujemo z velikimi tiskanimi črkami $A$, $B$, $C$, …
Dogodek je lahko:
Nasprotni dogodek $A’$ dogodka $A$ se zgodi, če se $A$ ne zgodi: Met igralne kocke $\rightarrow A$ - padejo več kot 4 pike; $A’$ - padejo največ 4 pike.
Verjetnost dogodka $A$ je enaka $P(A) = \frac{m}{n}$ , kjer je n-število vseh izidov in m-število ugodnih izidov.
Število vseh izidov : 6, število ugodnih izidov: 4. $P(A) = \frac{4}{6} = \frac{2}{3}$
1216 words