Ta brskalnik ni podprt, zato nekatere funkcije ne bodo delovale.

JEZIK

Sklanjatve

Sklanjatve moških in ženskih imen

Sklanjatve + posebnosti sklanjatev

(Vse sklanjatve in vse njihove posebnosti)

Sklanjatve določenih posebnih primerov

dejmo reč


Jezik sredstvo sporazumevanja

Slo je živi jeik, vsak dan se ga uporablja

Mrtvi jezik npr latinščina

Umetni s točno določenim namenom nastane

Besedni jezik ga govorimo in pišemo

Nebesedni jezik mimik, kretnje, slike, dogovorjeni znaki npr. prometni znaki

Slovenščina je lahko

  • materni jezik
  • državni jezik
  • drugi jezik
  • tuji jezik
  • uradni jezik

Knjižni jezik - pravila ki so v slovnici, SSKJ, pravopis

zborni ga beremo, redko gdaj pišemo

Knjižno pogovorni govorimo se trudimo upoštevat pravila

Prostorske zvrsti

  • pokrajinsko pogovorni jezik - govorijo ga ljudje pred. v mestih
  • narečja - govorijo jih ljudje s podeželja (50 narečij)

primorska, koroška, štajerska, rovtarska, panonska, dolenjska

Beseda

Osnovna enota jezika, sestavljena iz črk / glasov, ima pomen (en ali več).

Odnosi med besedami

  • sopomenke (kolo - bicikel)
  • Protipomenke (dober - slab)
  • Nadpomenke (drevo - smreka)
  • Besedna družina (slika, slikar, slikati)
  • Tematsko polje - (šola, kemik, tabla, zvezek…)

Slogovna vrednost besed

Slogovno zaznamovane besede

  • čustveno zaznamovane
    • ljubkovalne besede (pikica, srček, atek)
    • slabšalne besede (afna, bumbar)
    • ironične besede (ti si pa res pameten)
  • zvrstno zaznamovane
    • pogovorne in nižjepogovorne besede (punca, fejst)
    • narečne besede (katerega, kapulja)
    • slengovske besede (hudo, ful, kul)
    • žargonske besede (šraufnciger, zašvasati)
    • publicistične besede (okrogla miza, širša javnost)
  • časovno zaznamovane
    • nove besede ali neologizmi (zgoščenka, različica)
    • starinske besede ali arhaizmi (bukvar)

KNJIŽEVNOST

Načini razvijanja teme

  • obveščanje
    • Sporočevalec sporoča, da se bo nekaj zgodilo ali pa se trenutno dogaja.
    • Podatki zapisani v 1 povedi
  • pripovedovanje
    • Besedila v katerih sporočamo da se je nekaj zgodilo oz. smo nekaj doživeli
    • ­preteklik
  • razlaganje
    • Besedila v katerih sporočamo o vzrokih za nastanek nečesa ali posledicah tega o čemer govorimo.
    • Tridelne povedi
  • utemeljevanje
    • Besedila v katerih dokazujemo ali zagovarjamo svoje mnenje o čem.
    • Dvodelna ­- 1. mnenje 2. dokazovanje
  • opisovanje
    • Besedila v katerih sporočamo o lastnostih, sestavi, delovanju.
    • Naštevalno razmerje

Moderna

  • Ime za književne pojave, ki so po letu 1850 začeli uveljavljati težnje romantike.
  • Nasprotujejo načelom realizma/naturalizma.
  • Z razumom ni mogoče dojeti bistva življenjskih pojavov. Resničnost je iz številnih plasti, ki razumu niso dosegljive.
  • Naloga besedne umetnosti je predstavljanje nezavednega stanja resničnosti - s pomočjo lepote, ki jo človck dojema s čustvi.
  • Ni enotna smer, sestavljajo jo: nova romantika, dekadenca, simbolizem, impresionizem

Nova romantika

  • Obnavlja romantiko z začetka 19. stol.
  • Poudarja lepoto pesnikove duše, njegovih čustev.
  • Njen značilni motiv je hrepenenje.
  • Uporablja bogat pesniški jezik.

Dekadenca

  • Poudarja izjemne, bolestne, celo perverzne poteze v doživljanju sveta.
  • Bralca presenetijo, predstavljajo nasprotje povprečni meščanski stvarnosti
  • Izraža odpor do ustaljenih, tradicionalnih vrednot, izrazito poudarja čutnost.

Simbolizem

  • S pomočjo simbolov hoče priklicati vtis globlje resničnosti, ki je ni mogoče utemeljiti.

Impresionizem

  • Čim bolj neposredno želi posredovati čutne vtise, predstave, razpoloženja.
  • Pomembno je trenutno doživetje, osebni vtis, običajno v povezavi z naravo.
  • Značilni so razbiti stavki, zvočno slikanje.

Evropska moderna

  • Začne se leta 1850 v Franciji, drugod kasneje. Vrh je dosegla po leta 1870, zlasti v 80. in 90 letih 19. stoletja.
  • Razvijejo se lirika, epika in dramatika.
  • Predstavniki: C. Baudelaire, P. Verlaine, A. Rimbaud, S. Mallarme, O. Wilde

Lirika

  • Se najbolj razvije.
  • Za izražanje globlijih duovnih pomenov uporablja zapletene metafore, podobe, simbole.
  • Motivi so skrajna čustvena in čutna stanja (čutna omama, praznost, smrt), podzavest, halucinacije.
  • Oblika: prosti verz
  • Predstavniki: Baudelaire, Verlaine, Rimbaud, Mallarme

Epika

  • Manj se uveljavi.
  • Nastanejo krajše pripovedne vrste: novela, črtica, pravljica, pesem v prozi.
  • Teme: dekadenčna čustvena stanja, sanjsko in fantastično dogajanje.
  • Predstavnik: Wilde

Dramatika

  • Nastane nova vrsta drame: lirska ali poetična drama
  • V njej izginja dramatičnost, izrazite so lirske razpoloženjske sestavine.
  • Predstavnik: Wilde

Saloma

Drama ima zgodovinsko osnovo - biblijska zgodba o usmrtitvi Janeza Krstnika.

Osebe:

  • Saloma: perverzna, čutna, zapeljiva, za vsako ceno želi doseči svoj cilj.

  • Johanaan: pozna le duhovno ljubezen, čutno prezira in se ji upira.

  • Herod: pohoten, pokvarjen egoist.

Je enodejanka z značilnostmi tragedije (konflikt med glavnima osebama pripelje do tragičnega konca - smrt obeh), upošteva načelo trojne enotnosti (dogaja se zvečer na terasi Herodove palače).

Je poetična (slog je poetičen, jezik je pesniški, motivi so zgodovinski s simbolnim pomenom) dekadentna drama.

Temeljni dramski konflikt predstavlja nasprotje med Salomino čutno ljubeznijo in prerokovo duhovno.

Ideja: pogubnost človeških strasti in neobvladljiva čustva.


Martin Kačur

Slika iz filma

Povest poteka v treh krajih: Zapolje (kjer preživi pol leta), Blatni dol (11 let) in Lazi (8 let).

V Zapolju se Kačur zaljubi v Minko. Ustanoviti želi bralno društvo, da bi izobrazil ljudi, a ne dobi podpore. Kazensko je premeščen v Blatni dol.

V Blatnem dolu je župnik Martinu Kačurju sicer naklonjen, a pomembneje mu je, da otroci pomagajo na njivi, kot hodijo v šolo. Tudi tukaj želi ustanoviti bralno društvo, a mu ne uspe. Spozna Tončko in se z njo poroči, čeprav je ne ljubi. Privlači ga samo telesno. Počasi se začne njegov propad. Zanemarja službene dolžnosti in se vedno bolj vdaja alkoholu. Neštetokrat je prosil za premestitev, a so ga zavrnili. Kmalu je postal takšen, kot je želela oblast - pokoren in ponižen.

Končno ga premestijo v Laze. Kraj je predstavljen pretirano svetlo, optimistično. Martin Kačur je že izgubil energijo in moč za svetlobo, predtem so mu ubili vse ideale. Postal je izčrpan, ponižen, upognjen. Tudi v ženi Tončki ni našel opore, starejša otroka ga nista marala, razumel se je le z najmlajšim, na smrt bolnim sinom Lojzetom. Njegova smrt ob božiču je povzročila Kačurjev dokončni propad (napil se je in zunaj zmrznil).

Učitelji ob koncu 19. stoletja niso imeli velike vloge, saj se ljudem izobrazba ni zdela pomembna. Dodobra jih je zaznamovala tudi klerikalna oblast, kjer je bil župnik učitelju posredno nadrejen in med preprostimi ljudmi najbolj cenjen.

Ideja

Idejo izraža protagonist. Martin Kačur je osebno nemočen, povest predstavlja krivičnost družbe, ki ji junak ni kos. V taki družbi nekateri ljudje vedno ostanejo na dnu, nekateri se vzpenjajo, ker so hlapčevski in oportunistični. Ko so na vrhu, izražajo lažno rodoljubje, postavljajo se za vodnike naroda. Kačur je želel neuke ljudi izobraziti, oni pa želje po znanju in razgledanosti niso imeli.

V besedilu se pojavljajo številna nasprotja:

  • med posameznikom in družbo
  • med podrejenim in nadrejenim
  • med prosveto in cerkvijo
  • med naprednim in zaostalim

Povzetek

  • Povest je iz treh delov, vsak ima tri poglavja (simetrična zgradba). Dogajanje poteka v časovnem zaporedju (sintetična zgradba), ni pa sklenjeno (časovni presledki, dogajanje je sestavljeno iz izsekov Kačurjevega življenja).
  • Martin Kačur: idealist, prepričan je, da lahko izobrazi in razsvetli ljudstvo, vztraja, toda razočarano moralno propade in tragično konča.
  • Novoromantični in dekadenčni motivi: v realistično pripoved so vključeni novoromantični motivi (Kačurjevo doživljanje narave, ljubezen do Minke) in dekadenčni (Tončka in njeno ravnanje).
  • Jezik in slog: Cankar posveča slogu posebno pozornost. Veliko je:
    • pesniških podob (podobe svetlobe [Kačur idealist in optimist], temno nebo [Kačurjeva smrt]),
    • simbolov (Blatni dol [zaostalost, družbena beda, Kačurjev osebni propad]),
    • prisotna je tudi ritmičnost (ponavljanja)
  • Ideji:
    • Osebna nemoč glavne osebe (notranji konflikt med dušo in telesom).
    • Krivičnost družbe (nekateri so vedno na dnu, vzpenjajo se klečeplazci in oportunisti, ki “vladajo”, ko so na vrhu, razglašajo lažno rodoljubje).

Ivan Cankar

Ivan Cankar je bil slovenski pisatelj, dramatik in pesnik. Rodil se je 10. maja 1876 na Vrhniki. Udejstvoval se je tudi politično, tako je imel leta 1913 v Ljubljani zelo znano predavanje z naslovom Slovenci in Jugoslovani. Umrl je 11. decembra 1918.

Njegovo ustvarnanje delimo ga na tri obdobja:

  • Mladostno (poezija, proza)
  • Zrelo (daljša proza, dramatika)
  • Pozno (črtice)

Ustvarjal je vse nadzvrsti književnosti:

  • Lirika: Erotika
  • Epika:
    • Daljša proza: Tujec, Ma klancu, Hiša Marije Pomočnice, Martin Kačur, Križ na gori, Hlapec Jernej in njegova pravnica, Kurent.
    • Krajša proza (zbirke črtic): Vinjete, Moje življenje, Podobe iz sanj
  • Dramatika: Romantične duše, Za narodov blagor, Kralj na Berajnovi, Hlapci, Pohujšanje v dolini šentflorjanski, Jakob Ruda.

Pomen

Uveljavil se je kot eden najpomembnejših predstavnikov slovenske književnosti, bil je mojster črtice ter pomemben (prvi in največji) slovenski dramatik. Njegovo delo obsega vse tri nadzvrsti književnosti.

Hlapci

Drama v petih dejanjih s tragično in komično perspektivo (satira, karikatura, ironija).

Glavna oseba: Jerman - izobraženec, ki želi ozaveščati neuko ljudstvo, v krivičnih družbenih razmerah je pozitivna oseba, moralno pokončna, je pa čustven in rahločuten, resen, otožen, primanjkuje mu moči za akcijo (podoben je Kačurju).

Dramski konflikt:

  • Zunanji (nasprotje med Jermanom - napredek, upor - in župnikom - izkoriščanje, zaostalost)
  • Notranji (konflikt v Jermanovi notranjosti: moralna zahteva po sociali svobodi in vest)

  • Satirična realistična drama s prvinami nove romantike in simbolizma.
  • Nova romantika (Jermanova čustvenost, hrepenenje po ljubezni je duhovna vrednota, ideal)
  • Simbolizem (veliko simbolov: konec drame, cula je povezana, beseda je votla, pamet dvakrat zaklenjena…; “Hlapci! Za hlapce rojeni, ustvarjeni za hlapčevanje. Gospodar se menja, bič pa ostane, in ostal bo za vekomaj; zato, ker je hrbet skrivljen, biča vajen in željan!”)
  • Tragičnost: človek mora propasti zaradi svojega pomembnega stremljenja
    • Tragični konflikt (župnik = legalno - oblast, Jerman = legitimno - moralno)
    • Tragični junak (Jerman je razpet med mater in politično delo, kot župnikov protiigralec je premalo močan, poraženec)
    • Tragična oseba (Jermanova mati - prizadeta zaradi sinovega delovanja, žrtev dogajanja)
    • Tragično trpljenje

Ideje:

  • Kritika političnih razmer (volitve leta 1907, zmaga katoliške stranke)
  • Ideja o brezznačajnosti inteligence (službovanje gospodarju - vladajoči stranki)
  • Kritika neozaveščenosti in pokorščine neukega kmečkega ljudstva (“hlapci” v imenu vere)
  • Ideja nemoči posameznika, da bi spremenil razmere
  • Ideja o odrešilni moči ljubezni (ljubezen je čudežna sila, ki uravnava nasprotja in vrača izgubljeni smisel življenja)

Evropska književnost 20. stoletja

Bolj natančno želi oblikovati psihično vsebino posameznikove zavesti, pomembne postanejo njegove zaznava, občutja, misli, doživetja. Vse to predstavlja brez olepševanja, prikrivanja tistega, kar je po družbenih merilih nenormalno in škodljivo.

Dogajanje predstavljajo s pomočjo toka zavesti, ki ga izrazijo s pomočjo notranjega monologa in polpremega govora.

Tudi jezik obravnava na nov način. Biti mora svoboden, neposreden, sproščen vseh vezi slovnice. Zato se pojavljajo nelogični, nesmiselni stavki.

Smeri oz. -izmi se pojavljajo vzporedno, se prepletajo med seboj.

  • Kubizem, dadaizem, futurizem, nadrealizem, eksistencializem (je izrazito miselna ideološka in filozofska smer, v ospredje postavlja teme, ki so za človeka eksistencialne: absurd, svoboda, odgovornost, nič, smrt - v obliki je razmeroma tradicionalna). Skupni izraz za ime je avantgarda (fr. avantgarde = predstraža, predhodnica).

Predstavniki:

  • Lirika: F Garcia Lorca, R Maria Rilke, T. S. Eliot, A. Breton
  • Epika: M. Proust, J. Joyce, F. Kafka, A. Camus
  • Dramatika: B. Brecht, J. P. Sartre, E. Ionesco, S. Beckett

Preobrazba

Osrednja tema je brezizhodni položaj sodobnega človeka ob razpadu moralnih vrednot, bivanjska stiska, negotovost, strah, izgubljenost posameznika. Kafka tudi sam čuti tujstvo, tesnobo (tujec med Čehi - Nemec, tujec med Nemci - Žid, tujec med dmačini, v družini…).

Glavni motiv: preobrazba človeka v žival (mrčes) je podoba posameznikovega doživljanja sebe kot nepotrebne nadloge, ki zbuja odpor, gnus, in nečloveških odnosov.

Veliko je simbolov (hrana - sestra jo nosi, igra violino - umetnost je edini cilj in smisel, jabolko - jabolko spoznanja, ki mu jo vrže oče, se spremeni, doživi preobrazbo - ćlovek je v svetu ujet…).

Pripovedni način: Slog in pripovedna tema sta zelo stvarna, skoraj tradicionalna, predstavljanje resničnosti pa je skoraj nadrealistično. Pripovedovalec je vsevedni (avktorialni), besedilo je napisano v 3. osebi v preteklem času, prisotna sta predvsem pripoved in opis.

Groteska: Besedilo je moderna pripoved groteska (spoj prvin tradicionalne groteske in modernega romana) ter izraža doživetja nesmiselne, absurdne in neskladne realnosti.

Zgradba: je novela, sestavljena iz zapleta, vrha in hitrega razpleta.

Prepleta se več idej:

  • Ideja o odtujenosti in medčloveških odnosih.
  • Ideja o odnosih maomeščanskega okolja do umetnosti.
  • Ideja o posameznikovem iskanju življenskega smisla. V noveli se kaže abtobiografsko ozadje (pisatelj je nemško govoreči Žid v Pragi, umetnik v družini, ki je praktično usmerjena).

Moderni roman

Je besedilo, ki je nasprotje lastnostim tradicionalnega romana iz 18. in 19. stoletja (od razsvetljenstva do naturalizma).

Tradicionalni roman Moderni roman
Jurčič: Deseti brat, Tavčar: Visoška kronika, Dostojevski: Zločin in kazen. Joyce: Ulikses, Camus: Tujec.
Praviloma je zelo obsežen s sklenjeno podobo stvarnega sveta, družbe in posameznih človekovih podob. Nova pripovedna struktura, zgradba je razbita, nejasna, nepomembna, v posameznih pripovedih je v središču tok zavesti.
Zgradba je zaokrožena z začetkom in koncem, z razumljivimi socialnimi, psihološkimi in moralnimi problemi. Zgradba je “razpršena”.
Je poučen, berljiv in zabaven. Namenjen je preprostejšim bralcem. V središču je tok zavesti posameznih oseb, njihove zaznave in misli. Namenjen je zahtevnejšim bralcem.
Junaki so celoviti, del sveta, vanj posegajo in ga spremenijo. “Junak” je v ospredju s tokom zavesti (predstavljen je z notranjim monologom, refleksijo, menjavo časovnih perspektiv, principom asociativnosti).
Pripovedovalec je vsevedni (avktorialni). Pripovedovalec je prvoosebni (personalni).
Ima globlja moralna sporočila. Je brez globljih sporočil.

Camus: Tujec

  1. Predstavite Mersaultov odnos so matere. S katerimi besedami to izrazi?
  2. Zakaj ubije Arabca? Kako se ob tem počuti?
  3. Kako se počuti ob tem, da je obsojen na smrt? Kakšen odnos ima do boga?
  4. Določite ubeseditveno stališče v naslednji povedi. Ko je bila mama doma, je prebiljala svoj čas tako, da me je brez besed vsepovsod spremljala z očmi.
  5. Določite besedne vrste v naslednji povedi, nato določite glagolski naklon v obeh stavkih. Menda je vaša mati pogosto izrazila svojim tovarišem željo, da bi bila pokopana cerkveno.

Tujec

Zunanje dogajanje:

  • 16 dni: med pogrebom in ubojem, materina smrt, razmerje z Marijo, znanstvo z Raymondom, umor.
  • 11 mesecev v zaporu: obtožnica, zadna obravnava, obsodba na smrt, zavedanje absurdnosti položaja, vdanost, vztrajanje v tej situaciji.

Glavna oseba: Mersault je “absurdni človek” - vseeno mu je, kaj se dogaja okoli njega, kaj si mislijo ljudlje, nima ciljev, idealov.

Moderni roman: Dogodki niso trdno povezani, med njimi ni logične vzročno-posledične razvidnosti, prvoosebni pripovedovalec gradi pripoved iz spomina, iz toka zavesti (dnevniški zapisi).

Eksistencializem: Besedilo je slogovno realistično, idejno pa je eksistencialistični roman.

Eksistencializem je filozofski nauk, ki govori, da je človek v svojem bistvu svoboden, zato je za svoja dejanja odgovoren sam. Te odgovornosti ga je strah. Čuti se osamljenega, vrženega v svet, ki mu je tuj in se mu kaže kot nekaj absurdnega, nesmiselnega, a v njem mora vstrajati.

Filozofija absurda: Camus v romanu uresniči svojo filozofijo absurda (teoretično v eseju Mit o Sizifu).

Književnost absurda ta nesmisel sprejema, hkrati pa govori o uporu proti njem. Rešitev ni samomor, ampak saj prav z življenjem se človek upira proti nesmislu, v tem je “smisel nesmisla”.

Gledališče in dramatika absurda

Absurdno gledališče se začne razvijati okoli 1950. Izhaja iz prepričanja, da je obstoječi družbeni, moralni in politični svet nesmiseln.

Oblikovati začne dramsko dogajanje, junake, dialog in jezik kot nekaj absurdnega, da bi s tem postala opazna nesmiselnost realnega življenja.

Zgodbe ni ali je zelo fragmentarna. Dialog je pogosto nelogičen in nepovezan, stavki se spreminajjo v nesmiselne besedne zveze.

Čakajoč Godota

Besedilo je najbolj znana Beckettova drama in eden glavnih primerov dramatike absurda.

Metaforika: Godot je metafora za odrešitev v brezciljnem svetu. Vse je absurdno, človek v življenju, v samoti, na razpotju čaka. Gre za temeljno eksistencialno problematiko - osebe iščejo smisel v svetu, ki ga dojemajo kot popolnoma absurdnega. Življenje je čista pasivnost, čakanje na konec, smrt.

Groteska: V besedilu se prepletata grotesknost in črni humor - tragične komične sestavine. V igri je veliko smešnih situacij, vendar ima smeh znak tesnobe, pusti vtis tragičnega, saj se junaka ves čas gibljeta na robu smrti. Nepremagljivo sta ujeta v svoje čakanje kot edino možnost svojega obstoja.

Ekspresionizem v slovenski književnosti

Traja od leta 1918 do 1930.

Ekspresionizem je umetniška smer, ki se pojavi kot nasprotje impresionizmu. Pojavi se po 1.sv. vojni. Umetniki so pisali o stiski človeka v nečloveškem svetu, iskali so rešitev iz mrtve civilizacije. Upirali so se kapitalistični družbi, izražali so misel, da le revolucija vodi v boljšo prihodnost.

Izraz izhaja iz lat. expressio (iztis, izraz). Iz sebe stiska duševnost, svojo notranjo podobo s pomočjo jezika, ki izraža notranja napeta čustva (tudi s pomočjo krikov ali klicev). Izraža svet, kot ga dojema razbolela duša.

Glavne značilnosti:

  • Gre za iztis notranjega umetnokovega doživetja.
  • Zanikanje zakonov surovega sveta.
  • Teme: osamljenost, smrt, usoda, svoboda, konec civilizacije, začetek / rojstvo novega človeka.
  • Značilne besede: duh, duša, katastrofa, konec, vstaja, revolucija.

Zvrsti ali vrste: Najbolj se uveljavi lirska poezija (lirika), manj dramatika, najmanj pa pripovedna proza (epika).

Predstavniki:

  • Lirika: S. Kosovel, T. Seliškar, M. Jarc
  • Epika: S. Grum
  • Dramatika: I. Pregelj

Kons 5

Je značilno konstruktivistična pesem, nastala leta 1925, izšla v zbirki Integrali leta 1967.

Zgradba: Sestavljena je iz štirih motivnih sklopov, brez razvidne logične povezave, na asociativnem principu tvorijo logično celoto. To ustvarja videz zmede, kaosa, besedilo učinkuje kot montaža. Bralec mora besedilo najprej razstavit na motivne sklope, nato mora sam odkriti zvezo med njimi. Končne ugotovitve v idejo pesmi ni - številne interpretacije.

Kons 5

Prvi sklop: (prvih 5 vrstic) Iz naslova brošure, v kateri agronom razlaga pomen gnoja za uspešno kmečko gospodarjanje. Zato je gnoj inverzija prve ugotovitve. Kapitalistična slepa moč - zlato, denar, dobiček - je pesniku gnoj, smrad, razkrajanje, nič. Oboje = 0. 0 = ∞, ∞ = 0. Tako gnoj kot zlato dobita enako vrednost, neskončno vrednost.

Drugi sklop: (šesta in sedma vrstica) A B = začetek abecede, civilizacije, umetniškega ustvarjanja… 1, 2, 3 = preštevanje, računanje. Umetniško ustvarjanje je v kapitalistični družbi manj vredno kot praktično štetje in merjenje materialnih dobrin.

Tretji sklop: (od osme do predzadnje vrstice) Brezdušni ljudje - kapitalisti ne potrebujejo zlata, ki je škodljivo, kvari ljudi, brezdeležni pa so že pokvarjeni, zato ga ne potrebujejo. Človek z dušo - dobri človek pa ne potrebuje bogastva (materialnega), ker je bogat v sebi. To je tudi tisti etnični človek, ki bo temelj nove, bolj humane civilizacije.

Četrti sklop: (zadnja vrstica) Ironično, posmehljivo oslovo oglašanjep rejšnjemu tuhtanju, vrednotenju, je pot človeka še dolga?


Prvine moderne lirike: odsotnost pesniškega subjekta, večpomenskost posamičnih besed, definicij in sklepov, svobodni oz. razbiti vers, nejasen konec.

Ideja: Kosovel izraža moralno ogorčenje nad zgolj dobičkonosnim duhom kapitalizma, ki ga on zavrača (umetniško ustvarjanje je v kapitalistični družbi majvredno kot merjenje materialnih dobrin).

Matkova Tina

Je novela z zgodovinsko snovjo (tolminski kmečki upor), nadaljevanje romana Tolminci.

Osebe:

  • množica brez imen, “romarji” (imenovan le upornik Matko),
  • glavna oseba je Tina (tragična, nemočna, v brezizhodnem položaju).

Dogajalna zgradba: Prepletata se dve zgodbi:

  • kolektivna, zgodovinska: usmrtitev kmečkih upornikov, odziv na dogodek,
  • osebna: Tinino težavno, mučno potovanje in smrt.

Slog: je baročen (v podobah slikovit, v ritmu stavkov sunkovit in dinamičen, v rabi glagolov na poseben način izumetričen) in ekspresionističen (deformirana resničnost, besedilo je bolj ekspresija kot stvarna podoba sveta, v ospredju je nemir, napetost, deformiranost stvarnega sveta).

Ekspresionizem: V noveli je veliko izrazitih ekspresionističnih prvin, ki se kažejo v:

  • tematiki (strah, tesnoba, stiska),
  • v jeziku in slogu (pogosta raba pridevnika strašen),
  • kontrastih (strašna tihota in glasna pesem pijanega Matka, Tinino umiranje in cvetoče pomladno drevo),
  • vzklikih in krikih (Matko v jezi zatuli zadnje besede svoje pesmi, Tina v stiski kliče svojega fanta ali Marijo…)

Dogodek v mestu Gogi

Je kratka dvodejanka. Prikazuje življenje v provincialnem mestecu, kjer se nič ne zgodi.

Osebe so popačene, grotesko izmaličene, trpijo zaradi zatrte ali napačno usmerjene jubezenske sle. Razlog za to je izrazito malomestno, konzervativno, pasivno življenje.

Celotno Gogo bi lahko razumali kot simbol - pomeni popačene, izkrivljeno človekovo duševnost in ujetost v življenje, v katerem se nič ne zgodi.

Dramska tehnika: Je izrazito moderna. Zgradba je mozaična, sestavljajo jo posamezne zgodbe oseb, ki živijo druga ob drugi, povezuje pa jih skupen prostor - Goga in isto grozljivo ozračje. Zelo značilne so obsežne didaskalije - Grumove “scenične opombe”.

Ekspresionizem: Besediio ni le mozaik motivov, ampak tudi stilov. V njem se prepletajo sestavine ekspresionizma, simbolizma in nadrealizma. Ekspresionizemse kaže bolj v pesnških podobah (čaka ga z raztrganimi očmi v belo grozo spačeno obličje), v duhovni stiski, krizi vrednot, izgubljenosti, negotovosti.

Groteska: Pojavlja se v sceni (hiše so smešne in grozljive, podobni so tudi predmeti v njih), vzdušju (skrajno in tesnobno), osebah (vse so psihično popačene, deformirane) in motivih.